41. člen
(pravice in obveznosti delavcev)
(1)
Delavec, ki je napoten na začasno čakanje na delo, in delodajalec zanj prejema povračilo izplačanega nadomestila plače, ohrani vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, razen tistih, ki so drugače urejene s tem zakonom.
(2)
Delavec ima v času začasnega čakanja na delo po tem zakonu dolžnost, da se na zahtevo delodajalca vrne na delo do sedem delovnih dni v tekočem mesecu. Delodajalec mora o tem predhodno obvestiti ZRSZ.
(3)
Če je bila plača delavca znižana zaradi določitve krajšega polnega delovnega časa pri delodajalcu, se za določitev osnove za nadomestilo plače za čas začasnega čakanja na delo upošteva plača ali osnova za nadomestilo plače v zadnjih treh mesecih pred določitvijo krajšega polnega delovnega časa.
(4)
Če delavec v dogovoru z delodajalcem v času začasnega čakanja na delo izrabi pravico do letnega dopusta, ima za čas izrabe letnega dopusta pravico do nadomestila plače v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja.
(5)
Delodajalec delavca pisno napoti na začasno čakanje na delo. V pisnem napotilu določi čas začasnega čakanja na delo, možnosti in način poziva delavcu, da se predčasno vrne na delo, ter višino nadomestila plače.
(6)
Delavec se lahko v času odrejenega čakanja na delo v skladu z določbami zakona, ki ureja trg dela, prijavi v evidenco iskalcev zaposlitve in se lahko vključi v ukrepe, ki se zagotavljajo prijavljenim iskalcem zaposlitve.
(7)
V času dela s polnim delovnim časom delavec ni zavezan izvajati aktivnosti iz ukrepov aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom, ki ureja trg dela.
(8)
Če se delavec na podlagi soglasja delodajalca vključi v ukrepe iz šestega odstavka tega člena, je ne glede na prvi odstavek 42. člena tega zakona, višina za nadomestilo plače določena v višini, kot je določena v sedmem odstavku 137. člena ZDR-1.