TFL Vsebine / TFLGlasnik

Želja po spremembi paradigme Vrhovnega sodišča v civilnih postopkih – od varovanja zasebnega k varovanju javnega interesa – je z novelama Zakona o pravdnem postopku (ZPP) – ZPP-D v letu 2008 in ZPP-E iz leta 2017 – dobila normativno podlago. Z novelo ZPP-E je bila skoraj v celoti opuščena ureditev (ne)dovoljenosti revizije po merilu ratione valoris. S prehodnimi določbami je bila enaka ureditev sprejeta za delovne in socialne spore, upravne spore in nepravdne postopke.

V skladu s prvim odstavkom 367.a člena ZPP Vrhovno sodišče revizijo dopusti, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse, in sicer zlasti v primerih:

• če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali
• če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali
• če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

Merilo dovoljenosti revizije je tako postala pomembnost spornega pravnega vprašanja. Vrednostno merilo se ohranja prek določbe osmega odstavka 458. člena ZPP, ki z zadnjo novelo ni bila brisana in ki izključuje revizijo v sporih majhne vrednosti.⁷ Ureditev revizije se v bistvenem⁸ sicer ni spremenila – postopek ostaja dvofazen; predlog se vloži pri Vrhovnem sodišču, ki v prvi fazi (brez spisa) odloča o (ne)dopustnosti revizije; vsebinska obrazložitev sklepa o nedopustnosti revizije pa ni potrebna. Če zakon določa, da revizije ni, sodišče revizije ne more dopustiti.⁹

1. »Direktna« dovoljena revizija tudi po noveli ZPP-E

Kljub noveliranemu postopku revizije, utemeljenemu na merilu pomembnosti spornega vprašanja, je »direktna« revizija vsaj začasno in v zelo omejenem obsegu preživela reformo.¹⁰ Pravilo, da mora po zadnji noveli ZPP Vrhovno sodišče revizijo vedno dopustiti, da bi bila ta dovoljena, pozna izjeme. Najprej velja omeniti revizijo zoper sklep, v zvezi s katero ZPP načelno določa, da je dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, pod nadaljnjim pogojem, da bi bila v sporu sicer dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (prvi in drugi odstavek 384. člena ZPP). Ne glede na to, ali je sodišče o glavni stvari torej odločilo s sodbo ali sklepom, se oba položaja obravnavata enako – stranka mora podati predlog za dopustitev revizije zoper sklep. Če tega ne stori in vloži »direktno« revizijo, je ta nedovoljena. Ni dvoma, da je taka rešitev sistemsko ustrezna, saj je skladna z novo zasnovo revizijskega preizkusa.

Izrecno pa je po tretjem odstavku 384. člena ZPP dovoljena revizija zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo oziroma s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. Ker je torej revizija v teh primerih dovoljena že po samem zakonu, predlog za dopustitev revizije ni dovoljen.^{11, 12} Ali razlog, da se zagotovi dvostopenjsko odločanje (v prvem primeru) oziroma da se odločitev o dovoljenosti revizije pridrži sodišču, v pristojnosti katerega je odločanje o tem pravnem sredstvu (v drugem primeru), upravičuje odmik od siceršnje konceptualne zasnove dopuščene revizije? O tem resno dvomim, menim celo, da ureditev revizije zoper sklep v tem delu ni plod zavestne in premišljene odločitve, ampak je predlagatelj ob pripravi novele sporno določbo enostavno spregledal.

Kot relikt se je »direktna« dovoljena revizija ohranila tudi v sporih zaradi objave odgovora ali popravka po Zakonu o medijih¹³ (ZMed),¹⁴ ki v četrtem odstavku 39. člena določa, da je v sporih zaradi objave popravka zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena revizija, v drugem odstavku 44. člena pa, da se v teh postopkih pravila pravdnega postopka uporabljajo smiselno, če ni s tem zakonom določeno drugače.¹⁵

Zavzemam se za ureditev dopuščene revizije brez izjem, uzakonjenih z ZPP ali specialnim predpisom. Že v izhodišču se mi zdi zgrešeno razmišljati, kateri primeri so ne glede na objektiven pomen zadeve subjektivno tako pomembni, da bi kazalo odstopiti od koncepta dopuščene revizije in revizijo v vsakem primeru dopustiti, če že ne po merilu ratione valoris, pa po merilu ratione causae.

Poseben in od tega vprašanja ločen je problem učinkovitosti (revizijskega) dostopa do Vrhovnega sodišča v nekaterih posebej občutljivih zadevah, ki smo ga vrhovni sodniki civilnega oddelka zaznali v nepravdnih postopkih sprejema na zdravljenje brez privolitve na podlagi Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr).¹⁶ Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) od držav članic ne zahteva vzpostavitve treh sodnih instanc. Toda če postopek pred instančnim sodiščem obstaja, mora ustrezati zahtevam Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), vključno z zahtevo po učinkovitosti pravice dostopa do sodišča.¹⁷ Ta pravica ni neomejena, vendar pa ureditev pogojev in načina izvrševanja pravice po doktrini ESČP ne sme prizadeti njenega bistva, imeti mora legitimen namen in ne sme biti nesorazmerna z namenom, ki ga hoče doseči.¹⁸ Poseg v osebno svobodo je najhujši možen poseg države v osebno integriteto posameznika. V omenjenih zadevah pridržana oseba z motnjo v duševnem zdravju v revizijskem postopku pogosto nima realne možnosti, da bi učinkovito, torej v doglednem času pred potekom časa zdravljenja, ki ga je določilo sodišče,¹⁹ izpodbila sklep sodišča o sprejemu na zdravljenje. Ne glede na povedano posebnosti nepravdnih postopkov po ZDZdr po mojem mnenju niso razlog za odstop od ureditve dopuščene revizije v teh zadevah, ampak za prilagoditev instituta značilnostim teh postopkov. Ustreznejša od sedanje dvofazne bi se mi zdela krajša in hitrejša enofazna različica, v kateri bi se moral revident v eni vlogi najprej osredotočiti na razloge, ki utemeljujejo dopustitev revizije, v nadaljevanju iste vloge pa bi nato uveljavljal in obrazložil revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP.

2. Kdaj je predlog za dopustitev revizije nepopoln?

Predpostavka za vsebinsko odločitev o predlogu za dopustitev revizije je njegova popolnost. Zakon postavlja stroge zahteve glede obvezne vsebine predloga, ki jih strankam ob uveljavitvi novele ZPP-D ni uspelo zlahka izpolniti.²⁰

Poleg navedbe, da gre za predlog za dopustitev revizije, in navedbe sodbe, na katero se predlog nanaša, ZPP v četrtem in petem odstavku 367.b člena določa še štiri obvezne sestavine:

• natančno in konkretno opredelitev spornega vprašanja;
• (a) natančno in konkretno navedbo pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, oziroma (b) natančen in konkreten opis zatrjevane kršitve postopka oziroma (c) natančen in konkreten opis sodne prakse, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma (č) natančen in konkreten opis neenotnosti sodne prakse o spornem vprašanju (pri čemer je treba navesti tudi opravilne številke zadev, kopije sodb odločb, na katere se sklicuje, pa mora stranka predložiti, če niso objavljene);
• opredelitev okoliščin, ki kažejo na pomembnost spornega vprašanja;
• kratko obrazložitev, zakaj je sodišče druge stopnje sporno vprašanje rešilo nezakonito.

Statistični podatki po desetih letih obstoja instituta dopuščene revizije kažejo,²¹ da delež zavrženih predlogov²² pada že od leta 2012, razlika med letoma 2012, ko je bilo 34 odstotkov zavrženih predlogov, in 2018, ko je bilo teh 23 odstotkov,²³ je 11 odstotnih točk. V kakovosti predlogov za dopustitev revizije nasploh lahko zaznamo napredek. To drži kljub dejstvu, da je sodna praksa po začetnem bolj odvetnikom prijaznem prehodnem obdobju postopoma zaostrovala zahteve glede obveznih sestavin predloga za dopustitev revizije. Ker se koncept dopuščene revizije s poudarjeno javno funkcijo od prejšnjega, v ospredju katerega je bilo varstvo zasebnega interesa, zelo razlikuje, je bila postopnost iz razloga pravne varnosti nujna in razumljiva.

Javna funkcija Vrhovnega sodišča se zagotavlja z omejenim in objektivno zasnovanim dostopom do Vrhovnega sodišča, katerega merilo je pomembno pravno vprašanje. Temu je treba prilagoditi oblikovanje vlog (predloga za dopustitev revizije in revizije) v revizijskem postopku. Predlog za dopustitev revizije ni revizija; drugače kot pri slednji mora biti poudarek na razlogih, na podlagi katerih je mogoče sklepati o objektivnem pomenu zadeve.

Natančna in konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja je zato najpomembnejša sestavina predloga za dopustitev revizije. Ne zadošča, da stranka le opiše sporno pravno razmerje in na splošno pojasnjuje, zakaj se s sprejeto odločitvijo ne strinja, oziroma zapiše floskulo, da »je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava prek sodne prakse«. Revizijski postopek se začne, teče in zaključi po volji strank. V polni meri je načelo dispozitivnosti uveljavljeno tudi pri določanju obsega izpodbijanja, kar je izraženo v pravilu tantum devolutum quantum appellatum.²⁴ Sodna praksa zato, upoštevaje načelo dispozitivnosti, utemeljeno in vse dosledneje vztraja pri konkretni opredelitvi pravnega vprašanja,²⁵ saj se le ob takem pristopu tudi v nadaljevanju vložena dopuščena revizija lahko osredotoča le nanj.²⁶ Od izhodišča, da mora biti vprašanje oblikovano v pomenu slovnične kategorije, je mogoče odstopiti pod pogojem, da je misel lucidna in jasno izražena in da je iz nje mogoče nedvoumno razbrati pomembno pravno vprašanje, ki ga vsebuje.²⁷ Šele tak predlog revizijskemu sodišču omogoča, da opravi presojo zatrjevane pomembnosti vprašanja z vidika pravnega reda kot celote in (ne) enotne sodne prakse.

Daleč najpogostejši primer nepopolne vloge je predlog za dopustitev revizije, ki je to le po naslovu, po vsebini pa gre de facto za revizijo. Tak predlog je formalno pomanjkljiv, saj nima obveznih sestavin iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Prevladujejo predlogi, v katerih ni natančno in konkretno opredeljeno sporno pravno vprašanje, ampak stranka uveljavlja revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP in utemeljuje, zakaj je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka oziroma zmotno uporabilo materialno pravo.²⁸ S tem nedovoljeno preskakuje dopustitveni del, namenjen presoji javnega interesa.

Celoten članek je dostopen za naročnike!