TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadev vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve zmotno oprlo na določbo 191. člena OZ. Ta določa, da kdor kaj plača, čeprav ve da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Iz trditvene podlage tožene stranke in tudi iz doslej izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka tožnici variabilni del plačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna storiti. Tožena stranka uveljavlja, da jo je tožnica z lažnimi poročili spravila v zmoto, da je štela, da je naročeno delo opravljeno, zaradi česar je tožnici obračunala in izplačala variabilni del plače. Tožena stranka tako v pobot uveljavlja tisto, kar je po njenem mnenju tožnici plačala v zmoti, ki naj bi jo pri njej povzročila tožnica s svojim ravnanjem. To pomeni, da tožena stranka v pobot uveljavlja terjatev, ki naj bi jo zoper tožnico imela iz naslova neupravičene pridobitve.

Procesnega pobotnega ugovora, ki ga tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožničino tožbo, ni mogoče enačiti s pobotom, o katerem govori 136. člen ZDR. V skladu z 2. odstavkom 136. člena ZDR delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo brez delavčevega pisnega soglasja. Procesno pobotanje, ki ga ureja ZPP, pa je poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka v obrambne namene. Čeprav delodajalec svoje terjatve ne more sam pobotati, tako da bi delavcu izplačal dolgovane prejemke, zmanjšane za lastno terjatev, pa določba 136. člena ZDR ni ovira, da delodajalec v sporu ne bi mogel uveljavljati pobotnega ugovora, češ da ima tudi sam terjatev zoper delavca, ki naj se pobota s terjatvijo delavca. Tožena stranka je storila ravno to, zato bi sodišče prve stopnje moralo po vsebini ugotavljati, ali njegova terjatev obstoji.