TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v 1. točki izreka spremeni tako, da se:

a) znesek 79.786,89 EUR nadomesti z zneskom 82.488,24 EUR;

b) znesek 19.120.082,44 SIT v prvi alineji nadomesti z zneskom 19.767.481,83 SIT in

c) znesek 79.786,89 EUR v drugi alineji nadomesti z zneskom 82.488,24 EUR;

- v 3. točki izreka pa spremeni tako, da se znesek 120.873,70 EUR nadomesti z zneskom 118.097,23 EUR.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sama krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Če tožena stranka situaciji ni ugovarjala v skladu s Pogodbo, obenem pa je ni plačala, to ne pomeni, da višini terjatve sploh ne more več ugovarjati. Pomeni zgolj, da je prišlo do spremembe dokaznega bremena. Namesto, da bi morala v pravdi, v kateri tožeča stranka zahteva plačilo začasne situacije, tožeča stranka trditi in dokazati, da je njena obveznost nastala, bo morala tožena stranka dokazati, da do tega ni prišlo.

Drži sicer, da mora biti za uspešen pobot terjatev (med drugim) iztožljiva in likvidna (nesporna, določna), vendar pa je mogoče tudi pobot nelikvidne terjatve (vendar v takem primeru upnik prevzame breme posledic neobstoja obveznosti).

Tožena stranka se zgolj zaradi tega, da bi si pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni zaradi zamude, ne more sklicevati na dolžnost izdelave končnega obračuna, saj ugotovitve, da si ob prevzemu ni pridržala pravice do pogodbene kazni, v pritožbi ne izpodbija.

Ob upoštevanju 64. člena PGU je začasna situacija, dokler ni izdana končna situacija, samostojna podlaga za plačilno obveznost. Dolžnost plačati začasno situacijo sicer ne izključuje možnosti, da se pri končnem obračunu preizkusi pravilnost tudi te začasne situacije. Vendar predmet presoje v tem sporu ni končni obračun, pač pa 11. začasna situacija.