1.
Nobena stran v spopadu ne sme organizirati preselitve otrok, ki niso njeni državljani, v tujo državo, razen začasno, kadar je to potrebno zaradi nujnih zdravstvenih razlogov ali zdravljenja otrok ali, razen na okupiranem ozemlju, njihove varnosti. Kadar je mogoče najti starše ali zakonite skrbnike, je za tako preselitev potrebno njihovo pisno soglasje. Če staršev ali skrbnikov ni mogoče najti, je za tako preselitev potrebno pisno soglasje oseb, ki so po zakonu ali običaju primarno odgovorne za oskrbo teh otrok. Vsako tako preselitev nadzoruje sila zaščitnica v soglasju s stranjo, ki organizira preselitev, stranjo, ki sprejema otroke, in stranmi, katerih državljani so preseljeni. V vsakem primeru vse strani v spopadu sprejmejo vse izvedljive previdnostne ukrepe, da preselitev ni ogrožena.
2.
Ob vsaki preselitvi v skladu s prvim odstavkom se vsakemu otroku med njegovo odsotnostjo ob upoštevanju želja njegovih staršev zagotovita, kolikor je mogoče, nepretrgana vzgoja in izobraževanje, vključno z versko in moralno vzgojo.
3.
Da bi omogočile lažjo vrnitev otrok, ki so preseljeni v skladu s tem členom, k njihovim družinam in v njihovo državo, oblasti strani, ki organizira preselitev, in po potrebi oblasti države sprejema za vsakega otroka izdelajo izkaznico s fotografijami, ki jo pošljejo osrednji poizvedovalni agenciji Mednarodnega odbora Rdečega križa. Kadar koli je le mogoče in kadar to ne pomeni tveganja za otroka ali mu škoduje, vsaka izkaznica vsebuje te informacije: