1.
Vsak borec iz 43. člena, ki pade v roke nasprotni strani, je vojni ujetnik.
2.
Čeprav morajo vsi borci spoštovati pravila mednarodnega prava, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu, se zaradi kršitve teh pravil borcu ne sme odvzeti pravica, da je borec, ali če pade v roke nasprotni strani, pravica, da je vojni ujetnik, razen v primerih iz tretjega in četrtega odstavka.
3.
Zaradi boljše zaščite civilnega prebivalstva pred učinki sovražnosti se morajo borci med napadom ali vojaško operacijo pri pripravi za napad razlikovati od civilnega prebivalstva. Ob priznavanju, da se oboroženi borec v oboroženih spopadih zaradi narave sovražnosti včasih ne more razlikovati od civilnega prebivalstva, obdrži svoj status borca, če v takih primerih odkrito nosi orožje:
4.
Če borec ne ravna v skladu z zahtevami iz drugega stavka tretjega odstavka in pade v roke nasprotni strani, izgubi pravico, da je vojni ujetnik, kljub temu pa uživa zaščito, ki je popolnoma enaka tisti, ki jo uživajo vojni ujetniki po III. konvenciji in tem protokolu. Ta zaščita vključuje zaščitne ukrepe, ki so enaki tistim, ki veljajo za vojne ujetnike po III. konvenciji, kadar se taki osebi sodi in je kaznovana za kršitve, ki jih je storila.
5.
Borec, ki pade v roke nasprotni strani, kadar ne sodeluje v napadu ali vojaški operaciji pri pripravi za napad, zaradi svojih prejšnjih dejanj ne izgubi pravice, da je borec in vojni ujetnik.
6.
Ta člen ne posega v pravico katere koli osebe, da je vojni ujetnik v skladu s 4. členom III. konvencije.
7.
Namen tega člena ni, da bi se spremenila splošno sprejeta praksa držav v zvezi z nošenjem uniform borcev, ki so dodeljeni rednim uniformiranim oboroženim enotam sile v spopadu.
8.
Poleg skupin oseb iz 13. člena I. in II. konvencije so vsi pripadniki oboroženih sil strani v spopadu, kot so določeni v 43. členu tega protokola, upravičeni do zaščite po teh konvencijah, če so ranjeni ali bolni ali, po II. konvenciji, če so doživeli brodolom na morju ali drugih vodah.