1550. Zakon o energetskem gospodarstvu (ZEG)
Na podlagi 3. točke 379. člena ustave Socialistične republike Slovenije izdaja Predsedstvo Socialistične republike Slovenije
U K A Z
o razglasitvi zakona o energetskem gospodarstvu
Razglaša se zakon o energetskem gospodarstvu, ki ga je sprejela Skupščina Socialistične republike Slovenije na seji Zbora združenega dela dne 28. oktobra 1981, na seji Zbora občin dne 28. oktobra 1981 in na seji Družbenopolitičnega zbora dne 28. oktobra 1981.
Ljubljana, dne 28. oktobra 1981.
Predsednik Viktor Avbelj l. r.
Z A K O N
o energetskem gospodarstvu
Energetsko gospodarstvo po tem zakonu vključuje: dejavnost premogovništva, jedrsko dejavnost, naftno-plinsko dejavnost, elektrogospodarske dejavnosti in dejavnost daljinskega oskrbovanja s toploto.
Opravljanje energetskih dejavnosti mora omogočiti ekonomično, varno in optimalno izkoriščanje nahajališč energetskega vira, kot tudi objektov, naprav in napeljav ter zanesljivo in kakovostno preskrbo uporabnikov z energetskimi viri.
S tem zakonom določene energetske dejavnosti oziroma zadeve so posebnega družbenega pomena.
Zadeve posebnega družbenega pomena v premogovništvu so: raziskovanje, pridobivanje in distribucija premoga.
Jedrska dejavnost je posebnega družbenega pomena in obsega: raziskovanje, pridobivanje, nabavo in dodelavo uranovega koncentrata, izdelavo, distribucijo gorivnih elementov in njihovo ponovno predelavo ter skladiščenje radioaktivnih odpadkov.
Zadeve posebnega družbenega pomena v naftno-plinski dejavnosti so: raziskovanje in pridobivanje nafte in zemeljskega plina, nabava nafte, zemeljskega plina in naftnih derivatov, predelava in oplemenitenje nafte, naftnih derivatov in zemeljskega plina, prenos naftnih derivatov, zemeljskega in drugih energetskih plinov po naftovodih in plinovodih in njihova distribucija.
Objekti, naprave in napeljave v proizvodnji, transportu in distribuciji zemeljskega plina sestavljajo tehnično-tehnološko enoten plinovodni sistem Socialistične republike Slovenije.
Dejavnosti posebnega družbenega pomena v elektrogospodarstvu so: proizvodnja, prenos in distribucija električne energije.
Proizvodnja električne energije vključuje proizvodnjo električne energije v elektrarnah, ki so vezane na enoten elektrogospodarski sistem.
Prenos obsega prenos električne energije od elektrarn, ki so vezane na prenosno omrežje, oziroma prenos električne energije, proizvedene v drugih sistemih, do posameznih odjemnih območij.
Distribucija električne energije obsega razdeljevanje električne energije uporabnikom na distribucijskem omrežju.
Objekti, naprave in napeljave v proizvodnji, prenosu in distribuciji električne energije tvorijo tehnično in tehnološko enoten elektrogospodarski sistem Socialistične republike Slovenije.
Elektrogospodarski sistem Socialistične republike Slovenije se zaradi optimalne in zanesljive preskrbe z električno energijo in zaradi menjave električne energije povezuje z elektrogospodarskimi sistemi drugih republik in avtonomnih pokrajin v jugoslovanski elektrogospodarski sistem in kot njegov sestavni del z elektrogospodarskimi sistemi sosednjih držav.
Obratovanje vseh elektroenergetskih objektov, naprav in napeljav v enotnem elektrogospodarskem sistemu Socialistične republike Slovenije ter upravljanje z njimi mora biti takšno, da je vsak čas zagotovljena tehnična in tehnološka enotnost v proizvodnji, prenosu in distribuciji električne energije.
Zadeve posebnega družbenega pomena v dejavnosti daljinskega oskrbovanja s toploto so: proizvodnja toplotne energije samostojno in v povezavi s proizvodnjo električne energije, njen prenos ter distribucija.
Občinska skupščina lahko določi s svojim odlokom kot komunalno dejavnost oskrbo naselij s toplotno energijo in plinom iz lokalnih omrežij.
Distribucija iz 3., 5. in 9. člena tega zakona pomeni oblikovanje in vodenje politike oskrbe uporabnikov s temi vrstami energije.
Občani in civilne pravne osebe lahko svoje elektroenergetske potrebe, organizacije združenega dela pa tudi potrebe po toplotni energiji: pokrivajo z naložbami v lastne proizvodne objekte po predhodnem soglasju republiške samoupravne interesne skupnosti energetike. V soglasju je lahko določeno, da se v primeru, ko proizvedena energija v lastnih proizvodnih objektih presega potrebe teh uporabnikov, tak presežek vključuje v elektrogospodarski sistem oziroma v toplovodni sistem.
Izkoriščanje drugih virov energije (v nadaljnjem besedilu: nekonvencionalni viri energije) vključuje proizvodnjo in uporabo sistemov, ki izkoriščajo sončno in geotermično energijo, energijo vetra, razne vrste odpadne toplote, odpadke in podobno.
Razvoj nekonvencionalnih virov energije je sestavni del programa energetskih dejavnosti.
Program razvoja in uvajanje nekonvencionalnih virov energije so zadeve posebnega družbenega pomena.
II. NAČINI URESNIČEVANJA POSEBNEGA DRUŽBENEGA INTERESA V ENERGETSKIH DEJAVNOSTI
1. Združevanje uporabnikov in izvajalcev v samoupravne interesne skupnosti energetike
a.) Vrste samoupravnih interesnih skupnosti
V posebni energetski skupnosti opravljajo delavci in delovni ljudje zlasti naslednje naloge:
-
sprejemajo planske akte, s katerimi opredeljujejo politiko in cilje družbenega razvoja za tisto področje, za katero je ustanovljena posebna energetska skupnost;
-
sprejemajo investicijske programe proizvodnih in prenosnih objektov;
-
se dogovarjajo o načinu zagotavljanja sredstev za gradnjo proizvodnih in prenosnih objektov in usklajujejo programe razvoja in načrte graditve energetskih objektov občinskih energetskih skupnosti;
-
se sporazumevajo o cenah posameznih vrst energije;
-
sprejemajo tarifne sisteme in tarifne postavke za dobavo energetskega vira iz sistema;
-
sprejemajo pogoje za izdajanje elektroenergetskih soglasij in soglasij za priključitev na plinovodni sistem;
-
obravnavajo uresničevanje proizvodnje in porabe posameznih vrst energije, analizirajo odstopanja in sprejemajo ustrezne ukrepe;
-
odločajo o investitorjih za gradnjo s planom določenih energetskih zmogljivosti, za katere člani skupnosti združujejo sredstva;
-
obravnavajo samoupravne sporazume oziroma določene pogodbe za dobavo potrebne energije iz drugih republik in iz uvoza;
-
določajo, kaj se šteje za distribucijske objekte, naprave, napeljave in skladišča;
-
dogovarjajo se o pogojih in načinu energetske oskrbe odjemalcev, ki imajo poseben vpliv na obratovanje sistema;
-
se dogovarjajo o postopku in načinu izvajanja redukcij, dogovorjenih s posebnimi ukrepi v planskih aktih Republiške energetske skupnosti;
-
spremljajo izvajanje programa varčevanja in racionalnega ravnanja z energijo;
-
oblikujejo smernice za delo delegatov v skupščini Republiške energetske skupnosti;
-
sporazumevajo se o tem, ali naj o posameznih zadevah iz njihove pristojnosti odloči Republiška energetska skupnost.
Uporabniki se morajo glede na svoje pretežne interese združevati vsaj v eno od posebnih energetskih skupnosti.