Odločba o ugotovitvi, da 377. člen v zvezi s 383. in 336. členom Zakona o pravdnem postopku, kolikor v položaju po drugem odstavku 373. člena Zakona o pravdnem postopku izključuje uporabo 108. člena Zakona o pravdnem postopku, ni v neskladju z Ustavo

871. Odločba o ugotovitvi, da 377. člen v zvezi s 383. in 336. členom Zakona o pravdnem postopku, kolikor v položaju po drugem odstavku 373. člena Zakona o pravdnem postopku izključuje uporabo 108. člena Zakona o pravdnem postopku, ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-209/23-9

Datum: 13. 3. 2025

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 13. marca 2025

Člen 377 v zvezi s 383. in 336. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17), kolikor v položaju po drugem odstavku 373. člena Zakona o pravdnem postopku izključuje uporabo 108. člena Zakona o pravdnem postopku, ni v neskladju z Ustavo.

Vrhovno sodišče (v nadaljevanju predlagatelj) je prekinilo revizijski postopek št. III Ips 14/2023, v katerem je poprej s sklepom št. III DoR 160/2022 z dne 15. 2. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja: »Ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera pisna zahteva za unovčenje garancije po obliki in vsebini ne ustreza pogojem za unovčenje, navedenim v tej isti garanciji?«, in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 377. člena v zvezi s 383. in 336. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kolikor v položaju po drugem odstavku 373. člena ZPP izključuje uporabo 108. člena ZPP.

Ob pregledu spisa naj bi predlagatelj ugotovil, da tožeča stranka reviziji ni priložila predloga za dopustitev revizije, kot to nalaga drugi odstavek 373. člena ZPP. To naj bi pomenilo, da je revizija nepopolna in bi jo predlagatelj moral zavreči s sklepom, ker tega ni storil v mejah svojih pravic (374. člen ZPP) že sodnik sodišča prve stopnje, na podlagi 377. člena ZPP, ki je za predlagatelja ustavno sporna. Predlagatelj namreč meni, da je izpodbijana določba ZPP v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker naj bi zakonodajalec brez razumnih razlogov predpisal različno postopanje Vrhovnega sodišča in posledično sankcioniranje pravdnih strank. Predlagatelj pojasnjuje, da mora v postopku z revizijo na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s 383. in 336. členom ZPP, ki izključuje uporabo 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, uporabiti takojšnjo sankcijo zavrženja revizije brez možnosti pozivanja revidenta, naj vlogo dopolni z manjkajočim predlogom za dopustitev revizije in/ali sklepom o dopustitvi revizije. Drugače je v postopku s predlogom za dopustitev revizije po 367.b členu ZPP in na tej določbi temelječi razlagi predpisana izvedba postopka s pozivanjem vlagatelja, naj dopolni ali popravi nepopolni predlog za dopustitev revizije z vložitvijo manjkajoče pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji. Predlagatelj pojasnjuje, da je zakonodajalec spremenil 367.b člen ZPP tako, da naj bi ukinil sankcijo zavrženja predloga za dopustitev revizije, če predlogu manjka izvod pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. Pri tem se sklicuje na zakonodajno gradivo, iz katerega naj bi izhajal namen zakonodajalca, da mora Vrhovno sodišče v takem primeru uporabiti 108. člen ZPP in stranko pozvati k dopolnitvi predloga. Predlagatelj pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče v sklepu št. V DoR 12/2022 z dne 13. 6. 2023 na temelju sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) sprejelo razlago, da je treba stranko, če ne priloži izvoda pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, na podlagi 108. člena ZPP pozvati k dopolnitvi vloge. Taka naj bi bila sedaj enotna in ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki jo predlagatelj izkazuje z že citiranim sklepom št. V DoR 12/2022 in sklepom št. VIII DoR 80/2021 z dne 14. 4. 2021. Predlagatelj tako meni, da je zakonodajalec s spremembo ZPP vzpostavil stanje, ko so za predhodni postopek s predlogom za dopustitev revizije in glavni postopek z revizijo na isti stopnji odločanja predpisane drugačne formalne zahteve glede popolnosti strankine vloge, medtem ko pred spremembo ZPP takega razlikovanja ZPP ni poznal. Ocenjuje, da sta položaja v primeru formalno pomanjkljivih vlog v postopku s predlogom za dopustitev revizije in v postopku z revizijo primerljiva z vidika predmeta urejanja in da za njuno različno obravnavo ne obstajajo s tem povezani razumni razlogi. Glede na to predlagatelj predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi 377. člen ZPP, kolikor v zvezi s 383. in 336. členom izključuje uporabo 108. člena ZPP, ko gre za položaj po drugem odstavku 373. člena ZPP. Predlagatelj predlaga še, naj Ustavno sodišče na podlagi 30. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 - v nadaljevanju ZUstS) razveljavi tudi prvi odstavek 374. člena ZPP v zvezi s 383. in 336. členom ZPP.

Zahteva je bila poslana Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril.

Predlagatelj navaja, da naj bi prišlo do zakonodajalčevega neenakega obravnavanja dveh primerljivih procesnih položajev revidenta (stranke, ki vlaga revizijo/predlog za dopustitev revizije) v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem. V fazi odločanja o dopustitvi revizije naj bi zakonodajalec predvidel uporabo 108. člena ZPP in s tem omogočil pozivanje stranke (revidenta) k predložitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. To pomeni, da za nepopolno vlogo ni določil sankcije zavrženja. Nasprotno pa v fazi odločanja o dopuščeni reviziji v primeru nepopolne vloge (ko revident ne priloži predloga za dopustitev revizije in/ali sklepa o dopustitvi revizije) zakonodajalec naj ne bi uredil pozivanja stranke (revidenta), saj ni določil, da se 108. člen ZPP uporablja v tej fazi revizijskega postopka.