Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (RePZK)

1838. Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (RePZK)

Na podlagi 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02 in 60/04) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 31. marca 2006 sprejel

R E S O L U C I J O 
o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (RePZK)

Življenje v varnem okolju je temeljna človekova pravica in neprecenljiva družbena vrednota. Kriminaliteta lahko zaradi številnih negativnih socialnih, ekonomskih in družbeno-moralnih posledic prizadene pomemben delež prebivalstva ter ogrozi nacionalno varnost v celoti. Poleg klasičnih oblik kriminalitete predstavljajo v času globalizacijskih procesov grožnjo varnosti zlasti mednarodni organizirani kriminal, ilegalni migracijski tokovi, trgovanje z ljudmi, ilegalno trgovanje s prepovedanimi drogami, orožjem ter predmeti kulturne dediščine. Zaradi vpetosti v mednarodne gospodarske, finančne in politične tokove ogrožajo notranjo stabilnost tudi pranje denarja, korupcija in terorizem. Posebno nevarnost zdravju in življenju predstavlja ekološka kriminaliteta v najširšem smislu, nacionalno identiteto pa siromašijo različne oblike ogrožanja kulturne dediščine. Soočanje s kriminaliteto v nacionalnem in mednarodnem okviru zahteva celovit, načrten in sistematičen odziv državnih inštitucij, civilne družbe in vseh državljanov na nacionalni, regionalni in lokalni družbeni ravni.

Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju resolucija) temelji na Resoluciji o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 56/01), ki opredeljuje splošne politične okvire zagotavljanja varnosti države in državljanov tudi na notranjevarnostnem področju. Resolucija upošteva že sprejete strategije in usmeritve na posameznih parcialnih področjih, ki posredno ali neposredno oblikujejo nacionalno varnostno okolje.

Strateški interes Republike Slovenije je krepitev pravne in socialne države, zagotovitev stabilnega gospodarskega razvoja, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter zagotavljanje takšnega družbenega okolja, ki bo vplivalo na zmanjšanje kriminalitete.

Cilji resolucije so naslednji:

usmeriti napore državnih inštitucij in civilne družbe v ustvarjanje okoliščin, ki bodo omogočile visoko kakovostno raven individualnega in družbenega življenja in s tem zmanjšanje kriminalitete ter zagotavljale življenje v varnem okolju;

zagotoviti usklajeno delovanje zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti in drugih inštitucij ter njihovo sodelovanje z nevladnimi organizacijami in organizacijami civilne družbe pri oblikovanju in izvajanju politike preprečevanja in zatiranja kriminalitete;

določiti ključna področja nacionalne varnosti in podati usmeritve na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete ter s tem ustvariti pogoje za integracijo kriminalitetne politike v vse politike, predvsem na področju preprečevanje kriminalitete.

Resolucija izhaja iz koncepta človekove varnosti, ki varnost pojmuje kot celovit in trajnosten koncept in proces, ki sega na vsa področja človekovega življenja. Ključni pogoj za človekovo varnost in hkrati njena bistvena vsebina je družbena integracija posameznika, ki bi jo lahko najenostavneje opredelili kot njegov občutek in prepričanje, da je enakopravno in celovito vključen v družbeno okolje, v katerem živi in dela. To je najbolj učinkovito mogoče zagotoviti tako, da so slehernemu posamezniku zagotovljene človekove pravice in svoboščine ter enake možnosti za angažiranje, uresničevanje in razvoj vseh njegovih ustvarjalnih potencialov, za kar so posebej pomembni izobraževanje, ki mora vključevati vse ravni in postati vseživljenjski, kontinuiran proces, zagotovljene ekonomske, družbene in vse druge možnosti za ustvarjalno delo posameznika in družbenih skupin, socialna in zdravstvena varnost. V demokratičnih družbah so ključni še politična in družbena participacija, vzpostavljanje mehanizmov za preprečevanje eskalacije konfliktov in mehanizmov za njihovo demokratično upravljanje in razreševanje.

Poleg enakopravne družbene integracije slehernega posameznika je treba zagotoviti tudi enakopravno integracijo družbenih skupin, zlasti manjšin in marginalnih skupnosti.

V tem kontekstu je treba tudi presoditi, kam je najbolj učinkovito vlagati omejena sredstva in vire, da bi lahko dosegli kar najboljše rezultate, vsekakor pa je treba premisliti tudi nekatere tradicionalne koncepte, ki se nanašajo na varnost in ki temeljijo predvsem na uporabi represivnih pristopov in sredstev, saj z njimi ni mogoče zagotoviti celovite človekove varnosti in razrešiti ključnih varnostnih problemov sodobnih družb.

Na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete je treba upoštevati naslednje načelne usmeritve:

Za uspešno zagotavljanje notranje varnosti je bistvenega pomena usklajeno delovanje zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti, učinkovita gospodarska politika in ustrezne politike na socialnem, zdravstvenem, zaposlitvenem, vzgojno-izobraževalnem in drugih področjih. Prav tako pomembne so oblike situacijske prevencije, ki odpravljajo možnosti in priložnosti za izvrševanje kaznivih dejanj ter socialna reintegracija storilcev kaznivih dejanj.

Boj zoper kriminaliteto je načrten in usmerjen proces, dejavnosti na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete pa morajo biti naravnane dolgoročno. Čeprav je hiter odziv represivnih organov izjemno pomemben dejavnik v boju zoper kriminaliteto, so še pomembnejši preventivni mehanizmi, ki dolgoročneje posežejo v vse družbene pore in ustvarjajo strukturne okoliščine, neugodne za izvajanje kaznivih dejanj in razvoj kriminalnih karier. Zato je treba ustvariti razmere za usklajeno sodelovanje vseh družbenih akterjev, od državnih inštitucij do družine, kjer se oblikujejo primarne vrednote in norme. Represivni organi ne morejo biti edini in ključni dejavnik za reševanje družbenih konfliktov.

Kriminaliteta ima strukturne družbene učinke. Hromi zaupanje v delovanje državnih inštitucij ter spodbuja družbene konflikte, ki lahko vodijo v ekstremizem. Zato je potreben odločen boj zoper njo. Kriminaliteta po drugi strani predstavlja resno grožnjo demokraciji tudi v primerih poenostavljanja rešitev na področju njenega preprečevanja in zatiranja, kar lahko omogoči različne oblike kršitev človekovih pravic in svoboščin ter dostojanstva. Zato je pomembno nenehno iskanje ravnovesja med učinkovitostjo boja zoper kriminaliteto in pravili, ki jih zahtevajo vladavina prava ter spoštovanje človekovih pravic in svoboščin.

Vzroki za kriminaliteto so različni, prav tako so lahko različni odzivi nanjo. Sodelovanje in usklajevanje dela vseh oblikovalcev ter izvajalcev kriminalitetne politike spodbuja nadaljnje skupno iskanje oblik ter možnosti za reševanje varnostne in kriminalitetne problematike, prispeva k sprotnemu ocenjevanju praks in razvoju novih programov na vseh družbenih ravneh.

Družbena razmerja morajo temeljiti na zaupanju, kar lahko pomembno prispeva k zmanjševanju materialne in moralne škode, ki nastaja kot posledica kriminalitete. Za uspešno uresničevanje kriminalitetne politike je potrebna podpora javnosti.

Posebno pozornost je treba nameniti ranljivim skupinam prebivalstva in poskrbeti za mehanizme njihove družbene integracije. Kriminaliteta je pogosto povezana s socialno izključenostjo in marginaliziranostjo. Odtujenost ljudi, medgeneracijski, medkulturni, medetnični in drugi konflikti zahtevajo vzpostavitev oziroma krepitev raznolikih socialnih omrežij, ki nastopajo kot družbeno vezivo. Pri tem imajo posebno vlogo kulturne, verske in druge organizacije in društva civilne družbe, ki lahko prispevajo h kulturi dialoga, strpnosti in družbeni integraciji ter obenem tudi razbremenijo državo v organizacijskem in finančnem smislu.

Učinkovita kriminalitetna prevencija zahteva spremljanje gibanja, strukture in obsega kriminalitete ter viktimiziranosti državljanov. Politika na področju zagotavljanja varnosti mora temeljiti na kakovostnih znanstvenih in drugih podatkih in analizah, kar zagotavlja objektiven pregled nad problematiko, onemogoča stihijsko reagiranje ter minimizira možnosti zlorab represivnih mehanizmov države. Sistematično analitično spremljanjanje kriminalitete mora biti kontinuiran proces.

Poleg primarne socializacije in internalizacije družbenih vrednot v družini, v okviru katere se postavljajo temeljna pravila obnašanja, mora pomembno vlogo dobiti sekundarna socializacija, ki poteka na ravni osnovne šole in drugih inštitucij, v katere so vključeni otroci. Strokovno in laično javnost je treba načrtno obveščati o vseh pojavnih oblikah nasilja nad otroki in tako krepiti netolerantnost do teh pojavov ter tudi tako prispevati k zmanjšanju kriminalitete.

Lokalna raven je tista, kjer se najbolj neposredno odražajo interesi ter uresničujejo pobude ljudi. Partnerstvo na lokalni ravni lahko prispeva k povečanju varnosti, saj omogoča celovit pogled na varnostne probleme in kriminaliteto.

Storilce kaznivih dejanj je treba v večji meri vključiti v programe resocializacije in rehabilitacije, kar mora postati obvezni del prestajanja kazni za kazniva dejanja nasilniništva. Prav tako pa je treba zagotoviti mrežo strokovnih služb za rehabilitacijo povzročiteljev kaznivih dejanj nasilja.

Izvajanje programov preprečevanja povratništva in zagotavljanje alternativne izvršitve izrečenih krajših zapornih kazni ter drugih preventivnih dejavnosti zahteva usklajeno delovanje inštitucij in partnerstvo države z organizacijami civilne družbe. To velja tudi za žrtve kaznivih dejanj, ki potrebujejo specifično obravnavo v vseh fazah postopka. Celovito pomoč žrtvi je s strani države in civilne družbe treba zagotoviti zlasti v obdobju premagovanja posledic kaznivih dejanj.

Z dejavno vključitvijo v mednarodne integracije je postala notranja varnost Republike Slovenije sestavina širšega varnostnega okolja. Slovenija je z vstopom v Evropsko unijo in NATO soodgovorna tudi za varnost ostalih držav članic kot tudi za globalno varnost.

Volja nosilcev oblasti se na področju boja zoper kriminaliteto odraža v zagotavljanju celovite, tudi materialne podpore ter nadzora nad implementacijo strategij in programov na državni, regionalni in lokalni ravni.

Ocena razsežnosti kriminalitete temelji na več virih podatkov, in sicer uradni statistiki, viktimizacijskih študijah, subjektivni oceni ogroženosti državljanov ter ocenah, s katerimi razpolagajo nevladne organizacije. V Republiki Sloveniji štejemo med uradno statistiko policijsko kriminalno statistiko in pravosodno statistiko od vložitve ovadbe do pravnomočnega dokončanja postopka. Podrobnejša Ocena stanja na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete, na podlagi katere je izdelan predlog resolucije je v prilogi 1, ki je sestavni del te resolucije.