Odločba o ugotovitvi, da je drugi odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku, kolikor določa petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, v neskladju z Ustavo in odločba o ugotovitvi kršitve človekove pravice

1450. Odločba o ugotovitvi, da je drugi odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku, kolikor določa petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, v neskladju z Ustavo in odločba o ugotovitvi kršitve človekove pravice

Številka: U-I-14/20-9                
               Up-844/16-27      

Datum: 14. 5. 2020

Ustavno sodišče je v postopku, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki ga zastopa Odvetniška družba Završek & Šnajder, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 14. maja 2020

Drugi odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19), kolikor določa petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti se nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom lahko predlaga do konca prestajanja kazni zapora.

S sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 40242/2011 z dne 16. 6. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 40242/2011 z dne 20. 1. 2016 in sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II Kr 40242/2011 z dne 17. 11. 2015 je bila pritožniku kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrglo pritožnikov predlog za nadomestitev kazni treh mesecev zapora s hišnim zaporom (Glej opombo 1) kot prepoznega. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo zoper to odločitev sodišča vložili pritožnikovi zagovorniki.

Pritožnik med drugim zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Meni, da je v drugem odstavku 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) določeni petnajstdnevni rok za vložitev predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom, ki teče od pravnomočnosti obsodilne sodbe dalje, prekratek. Navedeni rok naj ne bi bil sorazmeren in naj bi onemogočal uresničevanje zakonske pravice. Pritožnik opozarja, da se lahko izvršitev kazni zapora do treh let z zaporom ob koncu tedna (Glej opombo 2) dovoli tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora. Z zaporom ob koncu tedna naj bi se omogočilo, da obsojenec še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma. Nastanek okoliščin, katerih obstoj je pogoj za odreditev hišnega zapora (med drugim so to bolezen, invalidnost in ostarelost), pa naj bi bil še bolj nenadne narave od okoliščin, ki pogojujejo odreditev zapora ob koncu tedna. Okoliščine, ki utemeljujejo nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom, se lahko pojavijo tudi med izvrševanjem zaporne kazni, na njih naj obsojenec ne bi mogel vplivati. Obsojenec, ki je bil obsojen na prostostno kazen do treh let in dela oziroma se izobražuje, naj bi bil tako v bistveno boljšem položaju kot obsojenec, ki mu je bila izrečena prostostna kazen do devetih mesecev in je bolan, invalid ali ostarel. Pritožnik meni, da je takšna ureditev protiustavna, saj naj ne bi obstajal upravičen razlog za tako različno ureditev rokov za predlaganje obeh alternativnih načinov prestajanja zaporne kazni. Protiustavno naj bi bilo tudi stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi, da gre pri hišnem zaporu in zaporu ob koncu tedna za različni ureditvi, ki utemeljujeta različno obravnavanje. Vrhovno sodišče naj ne bi upoštevalo svojega stališča iz sodbe št. I Ips 6547/2011 z dne 18. 9. 2014, po katerem velja rok za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni iz drugega odstavka 129.a člena ZKP samo v primeru vložitve predloga pred nastopom kazni, ne pa tudi, če je obsojenec zaporno kazen že nastopil.

Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je treba drugi odstavek 129.a člena ZKP razlagati v kontekstu specialnih določb tretjega in četrtega odstavka 12. člena ZIKS-1. Iz teh določb naj bi izhajalo, da lahko obsojenec vloži predlog za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna tudi med prestajanjem zaporne kazni. člen 12a ZIKS-1, ki ureja hišni zapor, pa naj tega ne bi določal. Niti v 129.a členu ZKP niti v 86. členu KZ-1 naj ne bi bilo pravne podlage, ki bi omogočala razlago, da bi obsojenec lahko vložil predlog za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom tudi po preteku petnajstdnevnega roka po pravnomočnosti sodbe. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da pritožniku zaradi različnosti rokov za vložitev predloga niso bile kršene ustavne pravice. Ker naj bi za alternativne oblike prestajanja kazni zapora veljali različni pogoji, naj bi zakonodajalec utemeljeno vzpostavil razlikovanja tudi v samih postopkih odločanja o tovrstnih predlogih obsojencev.

Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-844/16, U-I-14/20 z dne 23. 1. 2020 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) začelo postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 129.a člena ZKP v delu, ki se nanaša na rok za vložitev predloga za izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS je sklep o sprejemu ustavne pritožbe in o začetku postopka za oceno ustavnosti skupaj z ustavno pritožbo poslalo Državnemu zboru v odgovor.