Odločba o razveljavitvi petega odstavka in tretje alineje šestega odstavka 199.b člena ter prvega odstavka in prve povedi drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena Zakona o vodah, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, pred 1. 1. 2008, in o ugotovitvi, da peti odstavek in tretja alineja šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prva poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena Zakona o vodah niso v neskladju z Ustavo, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, v obdobju od 1. 1. 2008 do 21. 12. 2013

1746. Odločba o razveljavitvi petega odstavka in tretje alineje šestega odstavka 199.b člena ter prvega odstavka in prve povedi drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena Zakona o vodah, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, pred 1. 1. 2008, in o ugotovitvi, da peti odstavek in tretja alineja šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prva poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena Zakona o vodah niso v neskladju z Ustavo, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, v obdobju od 1. 1. 2008 do 21. 12. 2013

Številka: U-I-348/20-20

Datum: 30. 5. 2024

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 30. maja 2024

Peti odstavek in tretja alineja šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prva poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14, 56/15 in 65/20) se razveljavijo, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, pred 1. 1. 2008.

Peti odstavek in tretja alineja šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prva poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena Zakona o vodah niso v neskladju z Ustavo, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, v obdobju od 1. 1. 2008 do 21. 12. 2013.

Zahteva za oceno ustavnosti četrtega odstavka, prve alineje šestega odstavka in sedmega odstavka 199.b člena Zakona o vodah se zavrže.

Vrhovno sodišče (v nadaljevanju predlagatelj) je prekinilo postopek odločanja o reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) o plačilu nadomestila za rabo vode za obdobje od 1. 1. 2005 do podelitve vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za proizvodnjo pijač iz vodovodnega sistema in plačilo vodne pravice od dokončnosti teh vodnih dovoljenj do 31. 12. 2013 v skupnem znesku 555.555,20 EUR. Na podlagi 156. člena Ustave je predlagatelj vložil zahtevo, naj Ustavno sodišče oceni ustavnost četrtega in petega odstavka, prve in tretje alineje šestega odstavka ter sedmega odstavka 199.b člena ter prvega odstavka, prve povedi drugega odstavka in petega odstavka 199.e člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1).

Predlagatelj navaja, da mora pri odločitvi o reviziji glede na dejanske ugotovitve Upravnega sodišča ločiti tri obdobja: (1) od 1. 1. do 31. 1. 2005, ko je imela tožnica še veljavno vodnogospodarsko dovoljenje; (2) od 1. 2. do 25. 4. 2005, ko sta bili izdani delni vodni dovoljenji, oziroma do 11. 5. 2005, ko sta ti dve delni dovoljenji postali dokončni; ter (3) od 12. 5. 2005 do 31. 12. 2013, ko je imela tožnica vodno pravico podeljeno z dokončnima delnima vodnima dovoljenjema. Pravna podlaga za odmero višine plačila vodne pravice v prvem in tretjem obdobju po navedbah predlagatelja so prvi odstavek in prva poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1, pravna podlaga za odmero višine nadomestila za rabo vode v drugem obdobju pa četrti in peti odstavek v zvezi s prvo in tretjo alinejo šestega odstavka in sedmim odstavkom 199.b člena ZV-1.

Predlagatelj meni, da so navedene določbe ZV-1, kolikor se nanašajo na rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, pred uveljavitvijo Zakona o dopolnitvah Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 100/13 – v nadaljevanju ZV-1C), v neskladju z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave. Trdi, da iz zakonodajnega gradiva ne izhaja, da bi bila izkazana javna korist, ki bi utemeljevala povratno učinkovanje izpodbijanih zakonskih določb. V zvezi z izpodbijanimi določbami, ki urejajo obveznost plačila nadomestila za rabo vode (četrti in peti odstavek, prva in tretja alineje šestega odstavka ter sedmi odstavek 199.b člena ZV-1), predlagatelj zatrjuje, da je ZV-1C na novo uvedel obveznost plačila nadomestila za rabo vode za tiste uporabnike, ki vodne pravice (še) niso imeli, pa so vodo kljub temu rabili. Iz Predloga zakona o dopolnitvah Zakona o vodah z dne 25. 9. 2013 (EPA 1398-VI – v nadaljevanju Predlog ZV-1C) naj bi izhajalo, da se je zakonodajalec že ob sprejetju ZV-1C zavedal retroaktivne veljave teh izpodbijanih določb, vendar pa je opravil le presojo, ali je predlagana rešitev v javnem interesu (za naprej). Uvajanja nove dajatve za nazaj po predlagateljevem mnenju ni mogoče utemeljiti s predvidenimi prilivi v proračun, ne da bi zakonodajalec obenem utemeljil nepredvidljive proračunske težave (Glej opombo 1) ter odsotnost drugih možnosti za zagotovitev sredstev za opravljanje nalog države na tem področju in sredstev za saniranje vodne infrastrukture. Prav tako po mnenju predlagatelja javnega interesa za nazaj ni mogoče utemeljiti s povratno vzpostavitvijo enakopravnega obravnavanja uporabnikov vode, ki je glede na razloge, navedene v Predlogu ZV-1C, posledica prejšnje nepopolne zakonske ureditve, kot tudi ni dopustno sankcionirati opustitve dolžnosti uporabnikov po prvem odstavku 199. člena ZV-1 z naložitvijo plačila denarnega nadomestila za nazaj. Po predlagateljevem mnenju se je zakonodajalec tudi zavedal, da izpodbijane določbe posegajo v pridobljene pravice. V Predlogu ZV-1C naj bi bilo namreč med drugim navedeno, da zaračunavanja koncesnine za nazaj ni mogoče urediti drugače kot z zakonom, saj ni mogoče podeliti vodne pravice s koncesijo za nazaj in zaradi zastaranja tudi ni mogoče zaračunavati koncesnine za nazaj, ter da obenem tudi vodne pravice, če je podeljena z vodnim dovoljenjem, ni mogoče reševati za nazaj s predpisom Vlade. Predlagatelj meni, da večletno dopuščanje posebne rabe vodnega javnega dobra brez plačila za vodno pravico, ki gotovo ni v javnem interesu, ne izkazuje javne koristi za povratno učinkovanje izpodbijanih določb, temveč je odgovornost za takšno stanje na državnih organih, pristojnih za ukrepanje in sankcioniranje nezakonite posebne rabe vodnega javnega dobra.

Predlagatelj navaja, da na podlagi kriterijev iz drugega odstavka 123. člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02 – v nadaljevanju ZV-1/02) ni bilo mogoče niti predvideti, kaj šele določiti višine plačila za vodno pravico, Vlada pa podrobnejših meril vse do izdaje izpodbijanega upravnega akta ni predpisala. Kriterije za izračun višine in način plačila za vodno pravico v primeru, ko je bilo do uveljavitve ZV-1C že izdano vodno dovoljenje za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih za oskrbo s pitno vodo, naj bi nato, več kot deset let po uveljavitvi ZV-1, določil ZV-1C. Po navedbah predlagatelja ima tudi navedena zakonska ureditev, ki ureja obdobje in določitev višine plačila za vodno pravico (prvi odstavek, prva poved drugega odstavka in peti odstavek 199.e člena ZV-1), učinek za nazaj. Pri tem naj bi namreč ne šlo za to, da bi zakonodajalec skladno s 147. členom Ustave okvirno določil merila za določitev javne dajatve, podrobnejšo določitev pa prepustil izvršilni veji. Iz zakonodajnega gradiva naj ne bi izhajalo, da je način določitve višine plačila za vodno pravico (za nazaj) utemeljen s kriteriji iz drugega odstavka 123. člena ZV-1, niti se 199.č člen v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1 na to določbo ne sklicuje. To pa po predlagateljevem mnenju pomeni, da je ZV-1C na novo in za nazaj uredil način izračuna višine plačila za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih za oskrbo s pitno vodo. Iz zakonodajnega gradiva naj bi izhajalo, da se je zakonodajalec tega zavedal, pri čemer pa ni navedel razlogov za povratno učinkovanje ureditve načina izračuna višine plačila vodne pravice za nazaj. Razlogi, s katerimi je zakonodajalec utemeljeval javno korist za povratno učinkovanje določb, ki urejajo obveznosti plačila nadomestila za rabo vode, po predlagateljevem mnenju javne koristi za povratno učinkovanje določb, ki urejajo odmero višine plačila za vodno pravico, tudi ne izkazujejo. Predlagatelj Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane določbe razveljavi v delu, ki se nanašajo na obdobje pred uveljavitvijo ZV-1C.

Državni zbor v odgovoru na zahtevo navaja, da je obveznost plačila za posebno rabo vode obstajala že od začetka veljavnosti ZV-1/02, z ZV-1C pa so bili za nazaj urejeni način, višina in postopek odmere nadomestila za posebno rabo vode. Z ZV-1C naj bi bilo omogočeno, da se tudi uporabnikom vode, ki vodne pravice še niso dobili, za čas po izteku roka za vložitev zahteve za »legalizacijo posebne rabe vode«, ki je bila omogočena s 199. členom ZV-1, naloži plačilo za njeno rabo. V nasprotju s predlagateljem Državni zbor meni, da ZV-1C ureja izjemno situacijo v javnem interesu, ki je ustrezno utemeljena in ne posega v pridobljene pravice. Namen ZV-1C naj bi bil ekonomska izenačitev subjektov, ki so vodo rabili in zanjo ustrezno plačevali, in tistih, ki so jo rabili, vendar zanjo niso plačevali. Izpodbijana ureditev naj bi bila nujna, saj brez ureditve na zakonski ravni in za nazaj ne bi mogli odpraviti neenakopravne in selektivne obravnave posameznih uporabnikov vode. Povratna veljava zakonskih določb naj bi bila v obravnavanem primeru sredstvo za vzpostavitev pravičnosti.

Za odločitev je po mnenju Državnega zbora upoštevna okoliščina, da ZV-1C predstavlja izvedbo popravljalnih ukrepov Računskega sodišča v zvezi z revizijo o izvajanju Zakona o vodah za leti 2009 in 2010, kot je pojasnjeno v Odgovoru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje v zvezi z mnenjem Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora v Predlogu ZV-1C (v nadaljevanju Odgovor ministrstva). Računsko sodišče naj bi menilo, da je treba dajatve poračunati tudi za pretekla obdobja. Državni zbor meni, da bi se z razveljavitvijo izpodbijane ureditve ponovno vzpostavilo stanje nekonkurenčnosti med subjekti, ki jim je plačilo za vodno pravico bilo odmerjeno, in tistimi, ki jim ni bilo, slednji bi dobili vodno pravico brez plačila vode za čas njene dejanske (nelegalne) rabe, prizadete bi bile javne finance, ponovno pa bi obstajalo tudi tveganje za nastanek nedovoljenih državnih pomoči. Ker naj bi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 57/12 – ZV-1B) spremenil način pridobivanja vodne pravice za proizvodnjo pijač tako, da se v primeru, ko se voda odvzema iz vodovoda, pridobi vodno dovoljenje in ne več koncesija, naj bi ZV-1C uredil enotno uporabo plačila nadomestila za rabo vode tudi za proizvajalce pijač.

Očitek predlagatelja, da naj bi bila v Predlogu ZV-1C opravljena le presoja, ali je predlagana ureditev v javnem interesu (za naprej), Državni zbor zavrača kot neutemeljen. Trdi, da ZV-1C odpravlja nesorazmerja, ki so veljala »za nazaj«, za čas dejanske rabe vode od leta 2005 dalje pa do uveljavitve ZV-1C oziroma do podelitve vodne pravice. Državni zbor zatrjuje, da ZV-1C ne nadomešča uredbe Vlade iz 123. člena ZV-1 za naprej, torej za čas po podelitvi vodne pravice, in navaja, da bi bilo v tem primeru treba spremeniti redne določbe in ne dopolniti prehodnih določb ZV-1. V zakonodajnem gradivu naj bi bila posebna javna korist ureditve za nazaj utemeljena v skladu s standardi, ki izhajajo iz ustavnosodne presoje. (Glej opombo 2) Pojasnjeno naj bi bilo, da je namen ureditve plačila nadomestila za rabo vode vzpostavitev enakopravnosti med pravnimi subjekti in s tem odprava neupravičeno boljšega konkurenčnega položaja nekaterih subjektov, ki rabijo vodo na način, za katerega je predpisana pridobitev vodne pravice, izenačitev pravnih položajev in izognitev pretiranim posegom v obstoječi finančni položaj, zadostitev zahtevi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327, 22. 12. 2000 – v nadaljevanju Direktiva 2000/60/ES) glede zagotovitve ekonomske cene vode, izvedba popravljalnega ukrepa Računskega sodišča in zagotovitev vplačil v državni proračun. Državni zbor pri tem zavrača navedbo, da bi zgolj nepredvidljive proračunske težave lahko upravičile povratno učinkovanje zakona. (Glej opombo 3) Nadomestilo za rabo vode naj bi ne bilo sankcija, temveč plačilo za posebno rabo vode, ki so ga bili dolžni plačati tako tisti, ki so izpolnili svojo obveznost po prvem odstavku 199. člena ZV-1 in podali vlogo za podelitev vodne pravice, pa o njej še ni bilo odločeno, kot tudi tisti, ki so vlogo podali kasneje. Ukrepa inšpektorja naj ne bi bilo mogoče izreči zoper tistega, ki je vlogo podal, pa o njej še ni bilo odločeno.

Javna korist naj bi imela podlago tudi v načelih upravljanja z vodami in cilju trajnostne rabe vode, ki izhajajo iz ZV-1, za kar je predvideno tudi plačevanje njene (posebne) rabe, v ustavnem varstvu naravnega javnega dobra ter v skrbni in preudarni rabi naravnih virov, na čemer temelji politika Evropske unije (prvi odstavek 191. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PDEU). V zakonodajnem gradivu ZV-1C naj bi bilo izpostavljeno upoštevanje načela uvedbe ekonomske cene za rabo vode, kar je neposredna zahteva Direktive 2000/60/ES. Iz načela »onesnaževalec plača«, kot ga opredeljujeta drugi odstavek 191. člena PDEU in 9. člen Direktive 2000/60/ES, naj bi izhajalo, da mora cena za uporabo voda vključevati ustrezno povračilo vseh stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda. Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-215/11, Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013 (Uradni list RS, št. 14/13) Državni zbor utemeljuje, da je namen okoljskih dajatev spodbujanje zmanjševanja obremenjevanja okolja. Nadomestilo za rabo vode je po navedbah Državnega zbora javna dajatev, pridobljena sredstva pa naj bi bila kot namenski prejemki vir Sklada za vode, iz katerega se prvenstveno financirajo gradnja vodne infrastrukture, izvedbe izrednih ukrepov v času povečane stopnje ogroženosti zaradi škodljivega delovanja voda in druge naloge, potrebne za izvajanje ZV-1.

Predlagatelju Državni zbor očita, da ni navedel, v katere pridobljene pravice naj bi izpodbijana ureditev posegala. Ta očitek predlagatelja naj bi bil tudi neutemeljen. Z dejansko rabo vode po mnenju Državnega zbora uporabniki vode niso pridobili pravice niti pravno varovanega pričakovanja, da vodo rabijo brez plačila. Ker vodna pravica še ni nastala in torej pravni temelj za zaračunavanje plačil zanjo še ne obstaja, naj bi tudi ne bilo mogoče govoriti o zastaranju. V zakonodajnem gradivu naj bi bila kljub temu zakonska ureditev pojasnjena ob upoštevanju načela sorazmernosti. Državni zbor utemeljuje, da je bilo že pred ZV-1 za posebno rabo vode za proizvodnjo pijač treba dobiti dovoljenje. Pojasnjuje, da obveznost plačila nadomestila ne sega v čas pred iztekom roka, do katerega so bili obstoječi uporabniki v skladu s 199. členom ZV-1/02 dolžni zaprositi za dodelitev vodne pravice (10. 8. 2004), temveč je predpisana za dejansko rabo po 1. 1. 2005, ko so uporabniki že morali računati s plačilom za rabo vode. Posebna raba vode, vključno z načinom rabe, po navedbah Državnega zbora temelji na avtonomiji poslovne volje uporabnika vode, ki pa sme vodo uporabljati pod določenimi pogoji in proti plačilu. Glede na vse navedeno Državni zbor meni, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo.

Mnenje je podala tudi Vlada. Pojasnjuje, da je Računsko sodišče v revizijskem poročilu št. 3260-1/2011 z dne 26. 3. 2013 (v nadaljevanju Revizijsko poročilo) še posebej opozorilo na neenako in selektivno obravnavo gospodarskih subjektov v zvezi z rabo vode. Popravljalni ukrepi naj bi se nanašali na pripravo pravne podlage za določitev začetka obračunavanja koncesijskih dajatev za subjekte, ki vodo rabijo in so vložili vloge za podelitev koncesije, pa še niso sklenili koncesijske pogodbe, in tiste, ki že imajo sklenjene koncesijske pogodbe na podlagi 199. člena ZV-1, tako da se je obveznost plačevanja koncesijske dajatve določila za obdobje dejanskega izkoriščanja vodnih virov. Plačilo naj bi se zato na podlagi ugotovitev Računskega sodišča uredilo na način, da se obračuna dejanska raba vode na enak način za vse, ki so v določenem obdobju vodo uporabljali. Raba vode brez plačila in brez ustreznega dovoljenja naj bi pomenila kršitev nacionalnih in evropskih predpisov. Vlada meni, da bi Ustavno sodišče, če bi sledilo predlagatelju, znova vzpostavilo stanje, ki bi bilo lahko pripoznano kot kršitev Direktive 2000/60/ES.

Vlada oporeka navedbam predlagatelja, da gre za novo dajatev, ki je uporabniki vode niso pričakovali. Trdi, da je že ZV-1/02 določal obveznost plačila za rabo vode, višina plačila pa je bila za vse uporabnike najmanj določljiva z uporabo obstoječe enačbe. Po mnenju Vlade predlagatelj tudi zmotno deli uporabnike vode v dve skupini. Vse, ki so vodo uporabljali v kritičnem času, je bilo po njenem mnenju treba obravnavati enako. Prav dejstvo, da nekateri kljub rabi vode zanjo niso plačevali (ali ne bi bili dolžni plačevati), naj bi ustvarilo tržno neenakost oziroma uporabnike celo spodbudilo k iskanju načinov rabe vode brez plačila. Javna korist za povratno veljavo zakonskih določb naj bi bila izkazana že s tem, da se je z ZV-1C uredilo plačilo za rabo javnega dobra, ki bi ga sicer nekateri tržni subjekti uporabljali neodplačno in s tem pridobili znatno finančno korist. Vlada navaja, da nadomestilo za rabo vode, zaračunano za celotno obdobje dejanske rabe vode, pomeni plačilo za rabo vode, ki bi ga uporabnik vode moral plačati na podlagi 123. člena ZV-1, a mu ni bilo zaračunano. Ureditev plačil za nazaj po njenem mnenju ne posega v že pridobljene pravice, saj so uporabniki vode vedeli, da morajo za rabo vode plačati in da vode pred pridobitvijo vodne pravice ne bi smeli rabiti. Z uzakonitvijo odmere plačila za rabo vode po enaki enačbi je po navedbah Vlade upoštevano načelo pravičnosti. S predpisanimi dajatvami naj bi bilo omogočeno opravljanje nalog države, kar je bilo prej zmanjšano. V obrazložitvi predloga ZV-1C naj bi bil opredeljen tudi finančni okvir spremembe. Dodatna sredstva za izvajanje javnih služb urejanja voda so po navedbah Vlade izjemno pomembna za zagotavljanje poplavne varnosti, kar je nedvomno v javnem interesu, sredstev pa je bilo za izvajanje teh javnih služb redno premalo.

Po mnenju Vlade je v obrazložitvi Predloga ZV-1C obširno pojasnjeno, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz 155. člena Ustave. Poseg naj bi bil nujen, saj naj bi plačila za vodne pravice ne bilo mogoče urediti za nazaj drugače kot z zakonom, ker plačila za vodno dovoljenje za nazaj z vladno uredbo ni mogoče urediti (upoštevati je treba tudi zastaranje). Vlada Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da izpodbijane določbe niso v neskladju z Ustavo.

Predlagatelju sta bila odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade vročena v izjavo, a se o njiju ni izjavil.

Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Vrhovnega sodišča št. X Ips 267/2017.

Člen 156 Ustave nalaga sodišču, ki pri odločanju v konkretni zadevi oceni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, naj postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem. Prekinitev postopka in mnenje sodišča o nujnosti uporabe določenega zakona ali dela zakona v sodnem postopku sta kot pogoja za začetek postopka za oceno ustavnosti določena tudi v prvem odstavku 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Izpodbijana zakonska določba mora biti za odločitev sodišča upoštevna. (Glej opombo 4) Zato mora sodišče v zahtevi za presojo ustavnosti utemeljiti, da mora v konkretni zadevi, v kateri sodi, uporabiti (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev. (Glej opombo 5) Navedeno pomeni, da mora biti odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti zakona odločilna (nujna) za odločanje sodišča v konkretnem sodnem postopku. (Glej opombo 6) Da bi bilo mogoče o zahtevi sodišča za oceno ustavnosti zakona meritorno odločiti, se mora nanašati na tiste določbe zakona, na katere mora sodišče opreti svojo odločitev o stvari. (Glej opombo 7)

V obravnavanem primeru predlagatelj v prekinjenem postopku odloča o reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo zoper odločbo ARSO o plačilu nadomestila za rabo vode in odmeri plačila za vodno pravico. Predlagatelj trdi, da so pravna podlaga za odmero višine plačila za vodno pravico v obdobju, ko je revidentka razpolagala z veljavnim vodnogospodarskim dovoljenjem oziroma dokončnima delnima vodnima dovoljenjema, prvi odstavek in prva poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1, pravna podlaga za odmero nadomestila za rabo vode v vmesnem obdobju pa četrti in peti odstavek v zvezi s prvo in tretjo alinejo šestega odstavka in sedmim odstavkom 199.b člena ZV-1, oboje v delu, v katerem se te določbe nanašajo na rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo.

Navedene zakonske določbe v izpodbijanem delu urejajo: