TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se posebni pogoj v pogojni obsodbi ne določi.

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

V obravnavanem primeru kazenskopravni očitek obsojenki vsebuje vse zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Kaznivo dejanje poslovne goljufije predstavlja posebno obliko goljufije in je torej nasproti kaznivemu dejanju goljufije, ki je inkriminirano v 211. členu KZ-1, specialno kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje poslovne goljufije se od kaznivega dejanja goljufije ne loči le po tem, da je preslepitev storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti, temveč tudi po tem, da pri kaznivem dejanju poslovne goljufije ni nujno, da je goljufiv namen podan že ob sklenitvi posla, ter da storilec pri kaznivem dejanju poslovne goljufije prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikrije, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, v obeh primerih pa se izpolnitev oziroma neizpolnitev obveznosti nanaša na bodoče obdobje.

Napačno je stališče vložnikov zahteve, da če niso podani znaki specialnega kaznivega dejanja (v obravnavanem primeru kaznivega dejanja poslovne goljufije) obsojenka ne bi smela biti spoznana za krivo storitve splošnega oziroma temeljnega kaznivega dejanja (v obravnavanem primeru kaznivega dejanja goljufije). V konkretnem primeru so bili v obtožnem aktu zoper obsojenko opisani vsi zakonski znaki nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, zato je sodišče utemeljeno sledilo obtožnemu predlogu ter obsojenko spoznalo za krivo storitve tega kaznivega dejanja.

Določitev posebnega pogoja vrnitve premoženjske koristi v konkretni kazenski zadevi ni nezakonita, ker obsojenka s takšnim zneskom protipravno pridobljene premoženjske koristi, kot je določen v posebnem pogoju, ne bi bila okoriščena. Prav tako je za takšno odločitev, kot je razvidno iz razlogov sodbe, obstajal veljavni pravni naslov - pravnomočne odločbe Upravne enote Ljubljana. Odločitev višjega sodišča je po presoji Vrhovnega sodišča nezakonita, ker je pritožbeno sodišče na pravnomočno ugotovljena dejstva v zvezi s (slabim) premoženjskim stanjem obsojenke, s kršitvijo svoje diskrecijske pravice, napravilo napačno pravno presojo, da je obsojenka v letu in pol po pravnomočnosti sodbe sposobna oškodovanki plačati znesek 5.836,06 EUR. Takšna odločitev sodišča namreč pomeni kršitev določbe tretjega odstavka 57. člena KZ-1.