TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se napadeni sklep v točki I izreka spremeni tako, da se ugovor zagovornice obdolženega D.H. kot neutemeljen zavrne.

Po primerjavi prekrškov, kot so opisani v pravnomočni odločbi oziroma sodbi o prekršku, in kaznivim dejanjem, opisanim v obtožbi, tako tudi pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da pri ravnanju, ki je predmet obravnave, ne gre za identična ali v bistvenem enaka dejstva in okoliščine tistim dejstvom in okoliščinam, ki so bila podlaga za odločitev v že razsojeni stvari o prekršku. Zato objektivna identiteta med prekrškom in kaznivim dejanjem ni podana. Pravilno je namreč naziranje pritožbe, da gre pri očitanem kaznivem dejanju za poseg v pravno dobrino, ki se navzven izkazuje z ravnanjem obdolženca v nasprotju z interesi gospodarske družbe ter pridobitvijo protipravne premoženjske koristi zase in povzročitvijo velike premoženjske škode družbi, kakor tudi v njegovem takšnem izrecnem namenu. Nič od navedenega se obdolžencu pri prekršku ni očitalo, temveč se mu je očitala storitev prekrškov na škodo državnega proračuna, ko ob dvigih in izplačilih ni bil izračunan in odtegnjen davčni odtegljaj akontacija dohodnine. Nenazadnje pa se razlikuje tudi zatrjevana kršitev blanketnih norm, saj se obtožba sklicuje na kršitev določbe prvega odstavka 263. člena v zvezi s 515. členom ZGD-1, in ne na določbo prvega odstavka 321. člena ZDavP-2.