Odločba o ugotovitvi, da določbe Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo trajanje varščine, niso v neskladju z Ustavo in o razveljavitvi sklepov Višjega in Okrožnega sodišča

4611. Odločba o ugotovitvi, da določbe Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo trajanje varščine, niso v neskladju z Ustavo in o razveljavitvi sklepov Višjega in Okrožnega sodišča

Številka: U-I-90/09-33

Up-489/09-34
Up-510/09-27

Datum: 8. 12. 2011

Ustavno sodišče je v postopkih odločanja o ustavni pritožbi in pobudi Edoarda De Bellisa, Republika Italija, ki ga zastopa Lucija Šikovec Ušaj, odvetnica v Ljubljani, in o ustavni pritožbi Giovannija Ciccole, Republika Italija, ki ga zastopa Monika Mavsar, odvetnica v Portorožu, na seji 8. decembra 2011

Določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09), ki urejajo trajanje varščine, niso v neskladju z Ustavo.

Sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 27/2009 z dne 11. 2. 2009 in sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 4/2005 z dne 13. 1. 2009 se razveljavita.

Zadeva se vrne v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Novi Gorici.

Pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici je v teku kazenski postopek zoper oba pritožnika zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ). Preiskovalni sodnik je februarja 2004 izdal sklep, s katerim je zaradi begosumnosti odredil pripor zoper oba pritožnika. Pritožnika sta ponudila varščino, preiskovalni sodnik pa je ocenil, da je ponujena varščina zadostna garancija za zagotovitev navzočnosti obdolžencev v kazenskem postopku. Okrožno sodišče je zato odpravilo pripor in sprejelo ponujeno varščino.

Pritožnika sta po več kot štirih letih sodišču predlagala, naj varščino odpravi. Njuna predloga je Okrožno sodišče zavrnilo. Zoper sklep sta pritožnika vložila pritožbi, ki jima je Višje sodišče ugodilo, sklep razveljavilo in ga vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju je Okrožno sodišče predloga s sklepom, ki je predmet ustavnih pritožb, ponovno zavrnilo. V obrazložitvi je zapisalo, da je varščina še vedno nujna za dokončanje kazenskega postopka, da dokazni postopek še ni zaključen, da ne gre za enostavno in hitro rešljivo zadevo, da gre pri varščini za manj invaziven ukrep od pripora in da sme zato po njegovem mnenju dalj časa trajati. Okrožno sodišče je ugotovilo tudi, da se pritožnika nista znašla v eksistenčni stiski. Višje sodišče je tako odločitev potrdilo.

Pritožnika izpodbijanima sklepoma očitata kršitve 14., 15., 21., 22., 27., 28., 29. in 33. člena Ustave ter kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju MPDPP). Navajata, da je bil pripor odrejen izključno iz razloga, ker sta tuja državljana. To naj bi avtomatično pomenilo, da sta begosumna. Nobeno ravnanje pritožnikov naj ne bi napotilo sodišča k takšni ugotovitvi. Pavšalna ugotovitev begosumnosti naj ne bi bila dovolj niti za odreditev pripora niti za odločitev o varščini. Dejstvo, da sta morala varščino položiti le pritožnika, ki sta državljana Republike Italije, ne pa tudi kateri izmed treh soobdolžencev, ki so slovenski državljani, naj bi kazalo na to, da gre za diskriminacijo na podlagi državljanstva in s tem kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), kršitev EKČP in MPDPP. Pritožnika opozarjata na zakonodajo Evropske unije (v nadaljevanju EU) in poudarjata, da zgolj dejstvo, da gre za državljana države članice EU, ne more pomeniti, da se bo ta izmaknil sodnemu postopku ali prestajanju kazni. Navajata tudi, da morajo biti ukrepi, ki jih odreja sodišče, časovno opredeljeni, sicer prihaja do arbitrarnosti in brezpravja. Varščina naj bi bila edini ukrep po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki ni časovno omejen, kar je po njuni oceni bodisi posledica dejstva, da je varščina zgolj nadomestni ukrep za pripor in zaradi tega sme tudi trajati le toliko časa, kot to velja za pripor, ali pa gre za pomanjkljivost v zakonu. Menita, da je treba drugi odstavek 199. člena ZKP, po katerem se sklep o prenehanju varščine izda po zaslišanju tožilca, razlagati ne le kot možnost, temveč kot pravilo, da se varščina odpravi.

Hkrati z ustavno pritožbo Edoardo de Bellis vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 196., 197., 198. in 199. člena ZKP. Pobudnik zatrjuje neskladje s 14., 15., 16., 22., 27. in 33. členom Ustave. Navaja, da ZKP ni predvidel časa trajanja varščine. Meni, da se z varščino posega v pravico do zasebne lastnine in da bi moral zakon zato določiti rok, do katerega lahko varščina najdlje traja. Diskrecijska pravica sodišča naj bi bila »prevelika in premalo dodelana«. Po njegovem mnenju namen zakonodajalca verjetno ni bil ta, da lahko sodišča neomejeno dolgo zadržujejo varščino in da posledično niso motivirana za hitro sojenje. Sodišča so dolžna spoštovati roke v pripornih zadevah in podobno naj bi veljalo v primeru varščine. Izkazalo naj bi se, da je varščina kot milejši ukrep lahko bistveno dolgotrajnejša od pripora, kar naj bi bilo nelogično, čeprav gre za dve različni dobrini (osebna svoboda in premoženje). Visoki denarni zneski naj bi pomenili oškodovanje obdolženca, »ki je v času sojenja na prvi stopnji nedolžen, saj mu krivda ni dokazana«. Pobudnik meni, da bi moralo biti zagotovljeno pravno varstvo posameznika s tem, da bi zakonodajalec predvidel trajanje varščine. Tako bi se obdolženec, ki bi ukrep predlagal, zavedal časovnih okvirov, v katerih z denarjem ne bo mogel razpolagati. Dokler zakon ne določa jasno časovnih okvirov, bi bilo po njegovem mnenju treba zakon razlagati in favorem obdolženca, tj. da lahko ukrep traja največ dve leti.

V postopku preizkusa pobude je odgovor podal Državni zbor Republike Slovenije, Vlada Republike Slovenije in Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije (v nadaljevanju Ministrstvo) pa sta podala mnenji o pobudi.

Po mnenju Državnega zbora očitek pobudnika o nedoločenosti trajanja varščine ni utemeljen. Zakonodajalec naj bi z varščino dal sodiščem možnost izbire med različno strogimi posegi v položaj oziroma pravice obdolžencev. Obljuba, ki jo mora obdolženec dati ob položitvi varščine, naj bi tega zavezovala ves čas trajanja kazenskega postopka do njegovega konca. S tem naj bi sovpadal trenutek, ko je treba varščino vrniti (tretji stavek drugega odstavka 198. člena ZKP). Čeprav je trajanje varščine v zakonu vezano na trenutek, ko je postopek pravnomočno končan, in lahko pomeni daljše obdobje od najdaljšega mogočega trajanja pripora, je po mnenju Državnega zbora varščina še vedno milejši ukrep od pripora, saj ne posega v osebno svobodo obdolženca. Državni zbor pri tem opozarja na tretji odstavek 192. člena ZKP, ki omogoča, da se ukrepi odpravijo tudi po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali, oziroma se nadomestijo z drugim, milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji. S tem naj bi ZKP določal kriterije za odpravo omejevalnih ukrepov in preprečeval diskrecijo sodišč, ki morajo odločitev o odpravi ukrepa ali zavrnitvi predloga za njegovo odpravo ustrezno utemeljiti.