TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 29/2013-8 z dne 7. 1. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, kaj pri Pogodbah o finančnem leasingu nepremičnin, št. 2424/07 in št. 2507/07, predstavlja davčno osnovo za obdavčitev z DDV in DPN (le vrednost zemljišča – pogodba, št. 2424/07) in zemljišča s staro stanovanjsko hišo (pogodba, št. 2507/07) ali pa tudi vrednost bodočega, še neobstoječega novozgrajenega objekta), zagrešilo bistveno kršitev določb postopka

iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 339. člena ZPP

, saj je izpodbijana sodba nejasna do te mere, da je mogoče posamezne razloge v izpodbijani sodbi razumeti kot same s seboj v nasprotju. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje namreč hkrati razlaga, zakaj oziroma kdaj se pri gradnjah objektov obračuna DDV, nakar v isti točki (16. točki izpodbijane sodbe) navaja, da je šlo za finančni leasing stavbnega zemljišča, na katerem se bo izvajala gradnja, in za finančni leasing že zgrajene (stare) stanovanjske hiše z garažo. S tem ni jasno, kaj je predmet obdavčitve.

Revident v revizijskem postopku ugovarja le, da naj bi bila dana izjava v zvezi s poslom nakupa nepremičnine od družbe A., d. o. o., ne navaja pa, da naj bi bila dana izjava tudi v zvezi s poslom nadaljnje oddaje te nepremičnine v finančni najem isti pravni osebi po pogodbi, št. 2507/07. Ob (tako neizpodbijani) ugotovitvi sodišča prve stopnje, da revident ni izkazal, da je

dal izjavo v zvezi s poslom oddaje nepremične v finančni najem po pogodbi 2507/07, je tako bistveno, da revident v nadaljevanju nepremičnine ni uporabil za namene z DDV obdavčene transakcije, ampak je opravil promet, za katerega je

nastala obveznost obračuna DPN.