TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

V izvršilnem postopku je bilo ugotovljeno, da je na tej nepremičnini vpisana lastninska pravica na drugega in da upnica (tožnica) nima listine primerne za vpis dolžničine lastninske pravice. Zato je ravnala v skladu s petim odstavkom 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. V tožbi je izkazovala tudi verigo pravnih prednikov dolžnice kot "pooblaščenih prenosnikov" lastninske pravice na tej nepremičnini na podlagi zavezovalnih pravnih poslov, ki jih predstavljajo prodajne pogodbe.

Na pritožbeni stopnji ni spora o tem, da sta prvotoženka in drugotoženec s prodajnima pogodbama prodala - prvotoženka drugotožencu, drugotoženec pa tretjetoženki in njenemu pokojnemu možu, obravnavano nepremičnino. Drugotoženec je le prepričan, da je tožničina tožba zoper njega neutemeljena, ker je bila prodajna pogodba, ki jo je on sklenil dne 17.03.1993 najprej s tretjetoženkinim sedaj že pokojnim možem, zatem pa dopolnjena z aneksom z dne 03.05.1993 še s tretjetoženko, listina, ki je primerna za vpis v zemljiško knjigo (sedaj člen 40 Zakona o zemljiški knjigi - ZZK). Vendar je tako drugotoženčevo prepričanje napačno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila že prodajna pogodba med prvotoženko kot prodajalko in drugotoženecem kot kupcem predmetne nepremičnine z dne 05.03.1993 pomanjkljiva, saj na njej ni bil overjen podpis prodajalca. Aneks k tej pogodbi z dne 03.05.1993 pa ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice tudi na tretjetoženko kot kupko te nepremičnine, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstoječe listine, na katere se sklicuje drugotoženec (prodajna pogodba z dne 17.03.1993 v zvezi z aneksom z dne 03.05.1993), niso primerne za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.