TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu I. točke (drugi odstavek) razveljavi za znesek 23.800,93 EUR, v IV. točki pa v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi.

ZD v 52. členu (enaka je tudi dikcija 30. člena) predpisuje način določitve vrednosti darila, in sicer, da se darilo oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Pritožnik pravilno opozarja, da že jezikovna razlaga ne pušča dvoma o tem, da zakon razlikuje dva časovna trenutka – trenutek daritve in trenutek zapustnikove smrti, pri čemer na prvega veže stanje darila, na drugega pa njegovo vrednost.

Namen zakonodajalca je, da se doseže enako obravnavanje zakonitih dedičev glede vsega, kar so neodplačno dobili od zapustnika – bodisi med živimi bodisi iz naslova dedovanja, gre pa za to, da posamezni dedič ne dobi več, kot tisti sodediči, ki so v enakem položaju glede na razmerje do zapustnika.

Ker je temeljno načelo pri vračunanju daril načelo enakosti med dediči, je treba pri podarjenem denarju upoštevati kupno moč, ki jo je denar imel ob daritvi (gre za stanje ob daritvi) in na tej podlagi oceniti njegovo vrednost ob zapustnikovi smrti. Pri tem ne gre za plodove oziroma obresti, temveč le za upoštevanje vrednosti denarja (zunanja realna vrednost denarja), ki pa se ne more meriti zgolj v nominalnem znesku oziroma v njegovi zunanji nominalni vrednosti.