TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Zakonodajalec je na načelni ravni pretehtal sprejemljivost zastaranja tudi za primere, ko (odškodninska) terjatev izvira iz hujših škodnih dogodkov. Ti primeri zato niso „prekrita praznina“, ki bi jo sodišče smelo zapolniti z ustrezno razlago (teleološko redukcijo).

Šteje se, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Glede storilca pa se šteje, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode.

Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. To velja tudi v obravnavanem primeru tako glede dolgotrajnosti upravnega postopka kot tudi glede neustreznosti pravne ureditve. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, vselej nosi tožeča stranka. Zato za odločitev o zastaranju odškodninskih zahtevkov tožnika ne more biti pomembna niti odločba Ustavnega sodišča iz leta 1999 (št. U-I-284/94), še manj pa odločba Ustavnega sodišča iz leta 2002 (št. U-I-246/02).

Zakonodajalec zaenkrat ni zagotovil pravne podlage, ki bi ob okoliščinah konkretnega primera tožniku omogočala uspeh kljub toženkinem ugovoru zastaranja.