TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

V ugovoru po izteku roka je dolžnik pri podajanju ugovornih razlogov glede na ustaljeno sodno prakso omejen, saj lahko uveljavlja samo prave opozicijske ugovorne razloge iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, to je ugovorne razloge, ki dolžnikovo obveznost „le“ ukinjajo, ne pa tudi razlogov, ki obveznost negirajo.

Dolžnik prereka temelj terjatve in s tem negira obstoj obveznosti, ki je bila s sklepom o izvršbi že pravnomočno ugotovljena po temelju in višini in dolžniku naložena v plačilo, tako negiranje pa v okviru ugovora po izteku roka ni več dopustno.

Neutemeljene so pritožbene zahteve, da bi moralo sodišče ugovoru po izteku roka ugoditi že zato, ker upnik v odgovoru ni obrazloženo nasprotoval dolžnikovim navedbam, da pravna podlaga za izstavitev razdelilnikov ne obstoji. Posledica neprerekanja uveljavljanih dejstev namreč ni domneva, da je ugovor utemeljen, ampak se dolžnikove navedbe v ugovoru štejejo za resnične, tudi v takem primeru pa mora sodišče presoditi, ali tako priznana dejstva utemeljujejo zahtevano pravno posledico.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje z zavrženjem ugovora po izteku roka ni sledilo napotkom višjega sodišča, da mora o ugovoru odločiti vsebinsko, torej da mora presoditi njegovo (ne)utemeljenost. Višje sodišče je namreč zadevo vrnilo sodišču v nov postopek odločanja o ugovoru po izteku roka, ob tem pa iz napotkov sodišču prve stopnje izhaja, da mora o ugovoru po roku vsebinsko odločiti le, če je tak ugovor pravočasen, popoln in dovoljen.