TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke in delno pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana odločba v II. in III. točki izreka razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

S primarnim tožbenim zahtevkom (I. točka izreka izpodbijane sodbe) je tožnik zahteval povračilo škode zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti, ki je bila tožencu naložena s pravnomočno sodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do plačila ustreznega zneska kot odškodnine za nastalo škodo. Kot je pojasnilo sodišče v izpodbijani sodbi, ima tožnik, čeprav vrnitev nepremičnine v zapuščino zaradi prodaje ni več mogoča, pravico do ustreznega denarnega zneska v okviru zapuščinskega postopka. Do odškodnine ni upravičen, saj niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Na dednopravni podlagi pa nujni dedič med trajanjem zapuščinskega postopka ne more zahtevati neposredne izročitve predmeta darila, temveč lahko zahteva vrnitev darila v zapuščino.

S pravnomočno odločitvijo, da se nepremičnina v določenem deležu vrne v zapuščinski postopek, je ta delež postal del zapuščine. Ker pa je bil predmet zapuščine odsvojen, je treba upoštevati načelo realne subrogacije, skladno s katerim postane del zapuščinskega premoženja vse, kar je posestnik zapuščine pridobil z odsvojitvijo predmetov. V konkretnem primeru tako postane del zapuščinskega premoženja denarna protivrednost nepremičnine.

Vprašanje, ali denarni znesek kot nadomestek nepremičnine spada v zapuščino, v dani zadevi ne more biti (več) sporno, ker je bilo o vrnitvi nepremičnine v zapuščino že pravnomočno odločeno, denarni znesek pa jo nadomesti skladno z načelom realne subrogacije. Vendar pa je sporen obseg premoženja, ki spada v zapuščino, saj je višina zneska, ki sodi v zapuščino, med strankama sporna. Toženec ji je konkretizirano ugovarjal in za svoje trditve tudi predlagal dokaze. Ker je torej med dedičema spor o obsegu premoženja, ki spada v zapuščino, mora o tem odločiti pravdno sodišče.

Napotitveni sklep nepravdnega sodišča daje napoteni stranki le pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Tožnik v tem postopku ni postavil ugotovitvenega tožbenega zahtevka, temveč dajatvenega, pri katerem se pravni interes domneva.