TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu (5. in 6. točka II. in III. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.004,91 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je kot izhodišče za presojo veljavnosti tožničine odpovedi pravilno uporabilo določbo 333. člena OZ (prej 358. člen ZOR), ki ureja odpoved trajnega dolžniškega razmerja. Ta določba stranki, ki ne želi več nadaljevati pogodbenega razmerja, omogoča, da ga prekine z odpovedjo, ki jo mora vročiti nasprotni stranki. Za odpoved mora izbrati primeren čas, za prenehanje razmerje pa mora preteči s pogodbo, zakonom ali običaji določen ali primeren odpovedni rok. Namen odpovednega roka je, da se stranke lahko pripravijo na prenehanje razmerja in prilagodijo svoje nadaljnje ravnanje.

Vrhovno sodišče RS je izrecno opozorilo, da se potek primernega roka vedno presoja za nazaj in njegove primernosti ni mogoče vezati na čas, ki je potekel med sodnim postopkom. Zakonitost odpovedi se tako presoja le glede na okoliščine, ki so obstajale v času, ko je bila dana, ne pa glede na okoliščine, ki so nastopile pozneje. Neveljavna odpoved ne more postati veljavna zgolj s pretekom daljšega časa. Glede ocene primernosti časa odpovedi pa je treba opraviti vrednotenje med položajema pravdnih strank in pretehtati, čigava pravica je bila v času odpovedi pogodbe bolj potrebna varstva.