TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v višini 22.635,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Zvišani tožbeni zahtevek se v konkretnem primeru ni nanašal na „isto vrsto škode“, saj je tožnica uveljavljala nov (dodaten) zahtevek za plačilo nadomestila (na podlagi dodatnih treh odločb) poleg obstoječega. Ni šlo torej le za povišanje zahtevka, ki bi pomenilo nepravo spremembo tožbe, saj ni šlo za isti predmet spora.

Pri denarnih zahtevkih je istovetnost zahtevka po naravi stvari mogoče ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago. Tožnik je zahteval plačilo nadomestila na podlagi več različnih denacionalizacijskih odločb, kar pomeni, da ni zahteval plačila istega zneska. Torej ni šlo za istovetnost zahtevkov, temveč za objektivno kumulacijo (tožnik je postavil več tožbenih predlogov, ki jih je uveljavljal kumulativno).

Sodišče mora paziti, da z razlago tožbenega zahtevka ne krši načela dispozitivnosti in v sodbi ne sme odločiti mimo meja zahtevka. Omenjeno načelo sodišče omejuje tudi pri dajanju vsebinskih napotkov v zvezi z zahtevo za popravo oziroma dopolnitev vloge.

Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso bile podane okoliščine, ki bi narekovale posebno obravnavo zastaranja. V skladu s 360. členom OZ zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno uveljavljati izpolnitve obveznosti. Ovir, ki bi tožnici nesorazmerno otežile (ali celo dejansko preprečile) uveljavljanje tožbenega zahtevka na podlagi spornih treh denacionalizacijskih odločb, v konkretnem primeru ni bilo.