TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi tako, da se toženi stranki naloži, da lahko izvršuje ukrep pridržanja na podlagi sklepa št. 2142-2175/2020/4 (1312-33) z dne 4. 9. 2020 na način, da bo tožniku brez nepotrebnega odlašanja omogočila, da bo imel najmanj eno uro na dan možnost gibanja na prostem, ob dnevni svetlobi, izven objekta Centra za tujce ali objekta, kjer so nameščene bivalne enote (kontejnerji), vendar znotraj območja Centra za tujce, Postojna.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

V primerih ko gre za odvzem osebne svobode in ne zgolj za omejitev gibanja, ni nobene zakonite podlage, da tožena stranka izpodbijani akt še naprej obravnava zgolj kot omejitev gibanja, kajti to lahko vodi do sistemskih pomanjkljivosti pri zagotavljanju varstva človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jim je odvzeta prostost.

Slovenski zakonodajalec je pogoj iz prava EU o tem, da mora obstajati "nevarnost pobega", prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard, in sicer, da mora biti ta nevarnost pobega "utemeljena", dodatno pa je v določbi člena 2(31) ZMZ-1 opredelil pojasnjevalno določbo, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče "utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila."

Slovenski zakonodajalec ni v notranji pravni red prenesel določbe člena 8(4) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Tega slovenski zakonodajalec ni naredil kljub izrecni obveznosti po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU, ki pa se v določilu člena 8(4) ne more uporabljati neposredno.

Ker je tožnik sam v celoti povzročil, da je podvržen ukrepu pridržanja, dejstvo, da zakonodajalec ni prenesel omenjene določbe sekundarnega prava EU v tem konkretnem primeru ne more biti razlog za nezakonitost ukrepa pridržanja.

Ker v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ni dovoljeno poseči pod nobenim pogojem in ker se je na zaslišanju izkazalo, da je problem režima pridržanja v konkretnem primeru v elementu možnosti enourne telesne aktivnosti na prostem, ki jo je zelo verjetno dejansko tudi možno zagotoviti za pridržane v omenjenem objektu, je izpodbijani ukrep v tem delu nezakonit z vidika 4. člena Listine.