Odločba o ugotovitvi, da tretji odstavek 49. člena Kazenskega zakonika (KZ) ni bil v neskladju z Ustavo

1479. Odločba o ugotovitvi, da tretji odstavek 49. člena Kazenskega zakonika (KZ) ni bil v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-24/10-12

Datum: 19. 4. 2012

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Mariboru, na seji 19. aprila 2012

Tretji odstavek 49. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 23/99, 40/04 in 95/04 – urad­no prečiščeno besedilo) v delu, ki se je nanašal na vštevanje sankcije za prekršek v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, ni bil v neskladju z Ustavo.

Zahteva za oceno ustavnosti tretjega odstavka 56. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr. in 39/09) se zavrže.

Višje sodišče v Mariboru (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za presojo ustavnosti tretjega odstavka 49. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in tretjega odstavka 56. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ker naj bi bila v neskladju z 31. členom Ustave ter 4. členom Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

Predlagatelj navaja, da mora sodišče na podlagi tretjega odstavka 49. člena KZ, ki ga uporabi, kadar obdolžencu sodi za kaznivo dejanje, ki ga je storil pred uveljavitvijo KZ-1, v primeru, če obdolženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja ter ugotovi, da je prestal oziroma plačal kazen za prekršek, obravnavano kaznivo dejanje pa ima znake tega prekrška, kazen za prekršek všteti v kazen, ki mu jo je izreklo za kaznivo dejanje. Enako naj bi sodišče zavezovala nova kazenska zakonodaja, ki glede vštevanja kazni za prekršek v kazen za kaznivo dejanje ni bila spremenjena (tretji odstavek 56. člena KZ-1). Predlagatelj ugotavlja, da je Zakon o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83 – popr., 42/85, 2/86 – popr. in 47/87 ter Uradni list RS, št. 5/90, 10/91, 13/93, 66/93, 35/97, 87/97, 73/98, 31/2000 in 24/01 – v nadaljevanju ZP) v prvem odstavku 15. člena določal, da se, kdor je bil v kazenskem postopku ali v postopku za gospodarski prestopek pravnomočno spoznan za krivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, ne kaznuje za prekršek. Dalje navaja, da je bil glede tega vprašanja Zakon o prekrških spremenjen, tako da določba prvega odstavka 12. člena veljavnega Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZP-1) določa, da se zoper storilca, ki je bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, ne vodi postopek za prekršek in se mu tudi ne izrekajo sankcije za prekrške in da velja enako, če kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, zaradi poravnave ni bil uveden ali če je bil storilec pravnomočno oproščen storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška; nadalje, da se postopek o prekršku ne vodi, če je podan sum storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, vse dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem končan, in da se, če kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, zaradi odloženega pregona ni bil uveden ali če zoper storilca med postopkom o prekršku začne teči kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, postopek o prekršku prekine do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku. Predlagatelj opozarja, da KZ-1 kljub spremenjeni ureditvi v ZP-1 glede vštevanja prejšnje kazni še ni bil spremenjen.