TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Stališče, da majhna vrednost ukradene stvari ne pomeni, da v ravnanju niso podani vsi znaki kaznivega dejanja tatvine, oziroma da kazenskopravnega instituta dejanja majhnega pomena, kot ga je urejal 14. člen KZ, ni mogoče neposredno prenašati in upoštevati pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bilo že zavzeto v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 361/2007). Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, določenega v 1. alineji prvega odstavka 111. člena takrat veljavnega ZDR oziroma 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, delodajalec ne ugotavlja, ali je delavec storil kaznivo dejanje, temveč ali je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. V nasprotju s tem je bilo dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ opredeljeno kot dejanje, ki ima sicer v zakonu določene znake kaznivega dejanja, ni pa kaznivo dejanje - zaradi majhnega pomena. Pomen kršitve pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja se pri izredni odpovedi ne presoja po določbah kazenskega prava, ampak se ob ugotovitvi kršitve z znaki kaznivega dejanja z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank presoja, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR oziroma prvi odstavek 109. člena ZDR-1), ta presoja pa je seveda drugačna od presoje v smislu kazenskopravnega instituta dejanja majhnega pomena.