TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega B.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni B.J. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Če bi dejstva, ugotovljena v pravnomočni sodbi, potrjevala, kar navaja vložnik, in sicer, da dejanska zmota po 1. odstavku 20. člena KZ izključuje kazensko odgovornost in da je storilec, če je v zmoti zaradi malomarnosti, kazensko odgovoren za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, samo če zakon tudi za takšno dejanje določa kazensko odgovornost, bi bila podana kršitev iz 2. točke 372. člena ZKP.

Ker pa kršitev kazenskega zakona obsojenčev zagovornik zatrjuje na podlagi lastne presoje dokazov in ne dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče je s tem, ko je na glavni obravnavi takoj, ko je priča povedala osebne podatke, v soglasju s strankami prebralo njeno prejšnjo izpovedbo, prekršilo določbe ZKP o zaslišanju prič na glavni obravnavi, med drugim 1. odstavek 331. člena v zvezi s 1. odstavkom 241. člena ZKP in 1. odstavek 334. člena ZKP.