TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pri razlagi pojma običajno prebivališče zapustnika ob smrti je treba izhajati iz avtonomne opredelitve, ki jo določbi daje pravo EU. Na podlagi Uredbe se navezna okoliščina običajnega prebivališča uporabi za celotno zapuščino. To pomeni, da je določitev običajnega prebivališča dejansko vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče, upoštevajoč več meril, ki so primeroma našteta v 23. in 24. točki besedila preambule Uredbe. Za določitev običajnega prebivališča mora organ, ki obravnava dedovanje, oceniti vse okoliščine zapustnikovega življenja v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti, pri čemer mora upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bil v zadevni državi, pod katerimi pogoji in zakaj je tam bival. Običajno prebivališče mora izkazovati posebej tesno in trdno povezavo z zadevno državo. Bistvena je ugotovitev, v kateri državi je imel zapustnik dejansko središče življenjskih interesov glede na družino in svoje družabno življenje.