TFL Vsebine / Pravna mnenja

PREVOD:
1) Če tožnik v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, stori pa
to naknadno med prvostopnim postopkom (samoiniciativno ali na poziv
sodišča), je sodišče v smislu 3. odst. 40. čl. ZPP upravičeno
ugotoviti točnost navedene vrednosti samo na naroku, na katerem je
tožnik navedel vrednost spornega predmeta, oziroma najkasneje na
prvem naroku po izročitvi vloge, v kateri je omenjena vrednost
navedena.
2) Če tožnik ni navedel vrednosti spornega predmeta niti v tožbi,
niti med prvostopnim postopkom, oceniti pa je tudi ni mogoče na
podlagi plačane sodne takse, se revizija šteje za dovoljeno. Stranka
namreč ne more nositi škodnih posledic nepravilnega ravnanja sodišča,
ki mora po 109. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 186. čl. ZPP povabiti
tožnika in ga poučiti, naj navede vrednost spornega predmeta.
ORIGINAL:
1) Kad tužilac propusti da u tužbi naznači vrednost predmeta spora pa
to naknadno učini u toku prvostepenog postupka (samoinicijativno ili
po pozivu suda), sud je u smislu odredbe čl. 40. st. 3. Zakona o
parničnom postupku ovlašćen da proveri tačnost naznačene vrednosti
samo na ročištu na kome je tužilac vrednost predmeta spora naznačio
odnosno najdocnije na prvom ročištu po predaji podneska u kome je
vrednost naznačena.
2) Kad ni u tužbi ni u toku prvostepenog postupka tužilac nije
naznačio vrednost predmeta spora, a vrednost predmeta spora ne može
da se oceni ni na osnovu plaćene sudske takse, revizija se smatra
dozvoljenom jer stranka ne može da snosi štetne posledice zbog
propušta suda koji je, u smislu čl. 109. a u vezi sa čl. 186. st. 2.
Zakona o parničnom postupku, bio dužan pozvati tužioca i poučiti ga
da naznači vrednost predmeta spora.