TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Pri nasprotni izvršbi gre za dvofazni postopek. V prvi fazi gre za odločanje o pravici dolžnika do vračila tistega, kar je upnik dobil v izvršbi; pozitivna odločitev je predpostavka za začetek druge faze v kateri se dovoli in opravi izvršba sklepa iz prve faze. Institut nasprotne izvršbe pomeni posebno obliko uveljavljanja obogatitvenega zahtevka, ki ga se ga sicer uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku. To pa je tudi razlog, da mora predlog za nasprotno izvršbo vsebovati vse, kar sicer vsebuje tožba zaradi neupravičene obogatitve: navedbo dejanske podlage, dokaze in določen zahtevek.

Da za predlog za nasprotno izvršbo ne zadošča zgolj navedba, koliko upnik zaradi preplačila v izvršbi dolguje dolžniku, ampak je potreben določen (dajatveni) zahtevek, je razvidno tudi iz prvega odstavka 67. člena ZIZ, ki pravi, da lahko dolžnik, ko je izvršba že opravljena, predlaga pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, če so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon našteva v nadaljevanju. Zahtevek pa je v predlogu za nasprotno izvršbo potreben tudi iz čisto logičnega razloga - druga faza postopka nasprotne izvršbe namreč predstavlja izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ki pa je v tem primeru sklep iz prve faze postopka nasprotne izvršbe.

Dolžnikov predlog za nasprotno izvršbo, ki ne vsebuje dajatvenega zahtevka, predstavlja nepopolno vlogo, zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti postopek, kot ga za nepopolno vloge določa 108. člen ZPP. Sodišče prve stopnje bi tako moralo dolžnika pozvati, da v ustreznem sodnem roku vlogo ustrezno dopolni oziroma popravi. Šele v primeru, če tega ne bi naredil, pa bi bili podani pogoji za zavrženje vloge.