TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42900-7223/2019-4 z dne 18. 4. 2019 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče se s tem ne strinja in sodi, da čakanje na pojasnilo FURS-a na vprašanje glede izpolnjevanja REK obrazca, za kar je v zadevi šlo, ni razlog za odstop od splošnega pravila glede roka za plačilo davčnega odtegljaja, kot ga določa prvi odstavek 283. členu ZDavp-2. Takšne posledice na tek roka ne določa nobena določba ZDavP-2, sodišče pa se tudi ne strinja, da bi v okoliščinah konkretnega primera to zahtevalo načelo vestnosti in poštenja ter načelo pomoči po 7. členu ZDavP-2. Davčni odtegljaj se obračunava po sistemu samoobdavčitve, kot tudi pomemben del ostalih davčnih obveznosti (prvi odstavek 49. člena ZDavP-2).

Tožnik se je sam odločil oddati obračun davčnega odtegljaja kot obračun po izteku roka in ne po postopku samoprijave, posledično je tudi na njegovi strani razlog, da so mu bile obresti obračunane po 95.a členu ZDavP-2 v povezavi s 96. členom ZDavP-2.

Sodišče torej sodi, da je bil tožnikov zahtevek na stornacijo in vračilo obresti upravičen, saj obveznost za plačilo teh obresti (neodvisno od tega, ali jih je bil tožnik dolžan plačati) niso bile izračunane in določene v obračunu davčnega odtegljaja oziroma v odmerni odločbi. Šele odmerna odločba bo predstavljala ustrezen izvršilni naslov, tožnik pa bo imel možnost pritožbe na to odločbo.Odločba bo vsebovala tudi ustrezno obrazložitev glede materialnopravne podlage za obračun obresti, s čimer bo odpravljena tudi nejasnost glede materialnopravne podlage za njihov obračun.