TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Vsebinsko odločanje o zahtevi stranke z interesom za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja ne predstavlja v tožbi zatrjevane procesne kršitve, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno. Čeprav si je stranka z interesom v obeh postopkih prizadevala za legalizacijo istega objekta, sta bila s strani stranke z interesom postavljena dva različna zahtevka na dveh različnih pravnih podlagah, ki ju je bilo treba samostojno vsebinsko presojati.

Ni logično in bi bilo v nasprotju z namenom 117. člena GZ, da bi zakonodajalec možnost legalizacije objektov daljšega obstoja predvidel le v primeru, ko vlagatelj ne bi že predhodno vložil zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in si prizadeval za legalizacijo objekta na drugi pravni podlagi, npr. v rednem postopku za pridobitev ustreznega dovoljenja za poseg v prostor. Če je legalizacija na podlagi 117. člena GZ možna za lastnike objektov, ki so bili predhodno popolnoma pasivni, potem je možna tudi za tiste, ki so si pred sprejetjem GZ prizadevali za pridobitev gradbenega dovoljenja na drugih pravnih podlagah. Temu nasprotno stališče bi pomenilo, da lastniki, ki so si prehodno prizadevali za legalizacijo objektov, pa pri tem niso bili uspešni, ker so bili objekti zgrajeni v nasprotju z veljavnimi prostorskimi predpisi, na podlagi 117. člena GZ ne bi mogli pridobiti dovoljenja za objekt daljšega obstoja, ki daje „odpustek“ lastnikom ravno v tem pogledu. Takega cilja pa zakonodajalec s sprejetjem 117. člena GZ nedvomno ni zasledoval.