TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I. in II. točki izreka ter delu v III. točke izreka, v katerem je odločeno o dolžničinih stroških, potrdi.

II. Upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Načelo sorazmernosti ne utemeljuje posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremičnino zaradi izterjave relativno nizke terjatve. Upoštevati je namreč treba okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera. Če upnik ugotovi, da do poplačila terjatve ne bo prišel drugače, kot z izvršbo na nepremičnino, mu pravnega varstva ni mogoče odreči. Sicer pa je v primeru, ko se izterjuje nizek dolg, od dolžnika realno pričakovati, da bo poskrbel za to, da zaradi tega ne bo izgubil nepremičnine, torej da bo, ali terjatev plačal, ali pa izkoristil eno izmed možnosti, ki jih ponuja veljavna zakonodaja. Kadar gre za več pristopnih zadev oziroma ima dolžnik več dolgov do različnih upnikov bi lahko, v zvezi z upoštevanjem sorazmernosti med višino terjatve in predlaganim sredstvom izvršbe ob izolirani obravnavi vsake zadeve posebej, prišlo do tega, da do poplačila terjatve z izvršbo na nepremičnino upnik v posamezni zadevi sploh ne bi mogel priti. Nizka višina terjatve v posamezni zadevi torej sama po sebi še ni razlog za zavrnitev upnikovega predloga za dovolitev izvršbe s prodajo nepremičnine. Izvršilno sodišče bi ravnalo arbitrarno, če bi ob veljavni zakonski ureditvi in ob upnikovih prizadevanjih v dosedanjem postopku zavrnilo predlog za nadaljevanje izvršbe na nepremičnino upniku, katerega terjatev je sicer relativno nizka, pa kljub temu že več let ne more priti do njenega poplačila.