TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke zoper delno sodbo se zavrne in se izpodbijana delna sodba potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke zoper delno sodbo se zavrže.

III. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 17. 5. 2022 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Na podlagi 198. člena OZ lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva, naj ji nadomesti korist, ki jo ima od uporabe. Toženkina korist je v tem, da je brezplačno uporabljala tujo nepremičnino. Po ustaljeni sodni praksi je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar.

Tožena stranka v tožbi zatrjevanih dejstev o višini tržne najemnine za najem objektov oglaševanja ni konkretizirano prerekala, na kar je opozorila tožeča stranka na glavni obravnavi, zato se ta dejstva v skladu z 214. členom ZPP štejejo za priznana. Pritožbene navedbe v tej smeri pa so nedovoljene pritožbene novote v smislu 337. člena ZPP, saj pritožnica ne pojasni, da jih ni mogla pravočasno podati brez svoje krivde.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je dopolnilna sodba v smislu 325. člena ZPP institut, predviden za odpravo specifične napake (kršitve določbe 310. člena ZPP) v prej izdani sodbi, to je pomotne oziroma nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku, ki je bil predmet pravde. Institut dopolnilne sodbe ni namenjen odpravljanju morebitnih napak pri vsebinskem odločanju. Gre za primer, ko je sodišče pri odločanju (s končno sodbo) prezrlo del zahtevka, taka odločitev sodišča pa ni namerna, temveč je posledica napake. V konkretnem primeru pa ni podana takšna situacija, saj je sodišče v (neizpodbijani) točki III. izreka predmetne odločbe sklenilo, da se glede preostalega dela zahtevka obravnava prične znova in se bo obravnaval ločeno.