TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3797/2024/10 (1221-02) z dne 7. 11. 2024 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3797/2024/10 (1221-02) z dne 7. 11. 2024.

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito. O tem se je izrecno izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-919/23-2o z dne 23. 11. 2023 (31. točka obrazložitve).

Že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU.

Iz odgovora Republike Hrvaške z dne 19. 9. 2024, s katerim je prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, izhaja poziv slovenskim organom, naj jo najkasneje tri dni pred predajo obvestijo o morebitnih fizičnih in psihičnih zdravstvenih težavah tožnika, ne pa tudi individualno zagotovilo, da bo po predaji ustrezno poskrbljeno za tožnikove zdravstvene težave. Zato se sodišču poraja utemeljen dvom o tem ali bi Republika Hrvaška ob vrnitvi tožniku dejansko zagotovila zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Glede na to, da tožnik v upravnem postopku o svojih psihičnih težavah ni ničesar navajal, izpodbijani sklep o tem nima razlogov. Upoštevaje njegove sedanje trditve o zdravstvenem stanju in izvedenih dokazih je dejansko stanje v tem obsegu neraziskano, dokazna ocena v izpodbijanem sklepu pa ne omogoča preizkusa izpodbijanega sklepa.

Izdaja začasne odredbe ne more temeljiti le na dejstvu, da bo tožnik predan drugi državi članici EU na podlagi Uredbe Dublin III, temveč lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi mu lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker toženka ni prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati. Poleg tega ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.