Odločba o razveljavitvi sodbe Okrajnega sodišča v Kranju

2013. Odločba o razveljavitvi sodbe Okrajnega sodišča v Kranju

Številka: Up-349/14-39

Datum: 16. 5. 2019

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Petre Janša, Polhov Gradec, Metoda Berleca, Kamnik, in družbe Nova obzorja založništvo, d. o. o., Ljubljana, ki jih vse zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p., d. o. o., Koper, na seji 16. maja 2019

Sodba Okrajnega sodišča v Kranju št. ZSV 437/2012 z dne 6. 2. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne sodišču v novo odločanje.

Pritožniki (novinarka, glavni in odgovorni urednik pri odgovorni pravni osebi ter odgovorna pravna oseba) so bili z odločbo prekrškovnega organa – Informacijskega pooblaščenca – spoznani za odgovorne dveh prekrškov po Zakonu o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVOP-1), in sicer po 1. točki prvega odstavka 91. člena ZVOP-1, odgovorni osebi še v povezavi z drugim odstavkom 91. člena ZVOP-1. Prekrška sta jim bila očitana v zvezi z nezakonito (brez podlage v zakonu ali osebne privolitve posameznikov) objavo podatkov o komunikaciji med novinarjem in sodnikom, pri čemer sta bila objavljena tudi naslova njune elektronske pošte. Zoper odločbo o prekršku so pritožniki vložili zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kranju z izpodbijano sodbo zavrnilo.

Sodišče je v izpodbijani sodbi med drugim ugotovilo, da je prva pritožnica kot novinarka v časniku objavila podatek, da je novinar poslal elektronsko pošto sodniku, pri tem pa je objavila naslova njune elektronske pošte. Sodišče je ugotovilo tudi, da za tako obdelavo osebnih podatkov prva pritožnica ni imela ne zakonske podlage ne osebne privolitve posameznikov. Po stališču sodišča je drugi pritožnik opustil dolžno nadzorstvo, ker take nezakonite obdelave osebnih podatkov ni preprečil, odgovornost pravne osebe pa je pridružitvena. Glede presoje očitkov, da je šlo pri objavi podatkov v novinarskem članku za namen resne kritike v zvezi s tematiko, ki je v splošnem javnem interesu, in da je bila objava naslovov elektronske pošte sorazmerna z resnostjo problematike, se je sodišče v celoti sklicevalo na presojo in obrazložitev v odločbi prekrškovnega organa. V prvem delu je sodišče te očitke pritožnikov označilo za pavšalne, enako njihovo navedbo, da so za objavo imeli podlago v Zakonu o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo in 47/12 – v nadaljevanju ZMed). Po oceni sodišča ustavna pravica pritožnikov do svobode izražanja ni bila kršena. Presojo, da s tem, ko prekrškovni organ za tako objavo ni oglobil drugega časnika, ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, je sodišče utemeljilo s stališčem, da to dejstvo ne vpliva na odgovornost pritožnikov za kršitev, ki se jim očita.

Pritožniki zatrjujejo kršitev 2., 14., 25. in 39. člena Ustave. Menijo, da se pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen obravnavane zadeve, nanaša na kolizijo med svobodo izražanja (pri (raziskovalnem) novinarskem poročanju; 39. člen Ustave) in pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave). Pritožniki navajajo, da bi bila odločitev Ustavnega sodišča v tej zadevi precedenčna z vidika standardov varstva človekovih pravic v prekrškovnih zadevah, ki se nanašajo na tovrstne primere. Prva pritožnica naj bi kot novinarka v okviru opravljanja dejavnosti raziskovalnega novinarstva v svojem članku, ki naj bi pomenil resno kritiko na temo, v zvezi s katero je obstajal splošni interes javnosti po informiranju – odtekanje informacij o vsebini sodnih odločb in drugih pisanj državnih organov v javnost še pred njihovo vročitvijo naslovnikom –, objavila dejstvo elektronske korespondence med novinarjem in okrajnim sodnikom. S tem naj bi razkrila poslovno vez, z objavo tudi njunih imen, priimkov in elektronskih naslovov pa potrdila verodostojnost svoje informacije. Prva pritožnica meni, da je s tem objektivno poročala v okviru obravnavane tematike in obveščala javnost z vsebino, za katero je obstajal splošni interes javnosti po informiranju. Obstajal naj bi, ker se je že v preteklosti večkrat zgodilo, da so bili mediji o vsebini posamezne sodne odločbe ali drugih pisanj državnih organov seznanjeni še pred njihovo vročitvijo naslovnikom. To naj bi pomenilo, da iz sodišč in drugih državnih organov informacije nepooblaščeno uhajajo. Pritožniki zato kot nedopustno štejejo, da bi se posamezniki, ki sporno ravnajo s podatki in jih nepooblaščeno posredujejo medijem, nato »skrivali« za varstvom osebnih podatkov in preprečili, da bi bila javnost obveščena o (morebitnem) izvoru takega uhajanja informacij. Menijo, da elektronska naslova glede na njuno dostopnost in splošno znano strukturo niti nista osebna podatka. Pritožniki naj bi se zavedali, da pravica do svobode izražanja ni neomejena. Vendar naj ne prekrškovni organ ne sodišče ne bi opravila testa sorazmernosti pri ugotovljeni koliziji človekovih pravic. Pri tem se sklicujejo na presojo Ustavnega sodišča o pomembni vlogi svobode tiska in na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave naj bi bila podana, ker naj prekrškovni organ ne bi enako obravnaval pritožnikov in drugih medijev, ki objavijo elektronske naslove posameznikov.

Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-349/14 z dne 20. 12. 2016 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, ker je ocenilo, da gre v zadevi prekrška za posebej utemeljen primer iz tretjega odstavka 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je o tem obvestilo Okrajno sodišče v Kranju.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi vpogledalo v spis prekrškovnega organa – Informacijskega pooblaščenca št. 0603-124/2011/17 – in v spis Okrajnega sodišča v Kranju št. ZSV 437/2012.

Po drugem odstavku 38. člena Ustave je prepuščeno zakonu, da določi zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov. Po prvem odstavku 8. člena ZVOP-1 se osebni podatki lahko obdelujejo tudi, če zakon tega ne določa, vendar le, če je za to podana osebna privolitev posameznika. Če namen obdelave osebnih podatkov ni določen v zakonu in se ti podatki obdelujejo na podlagi osebne privolitve posameznika, mora biti ta predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov (drugi odstavek 8. člena ZVOP-1). Po prvi točki prvega odstavka 91. člena ZVOP-1 se z globo od 4.170 do 12.510 EUR kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če obdeluje osebne podatke, ne da bi imel za to podlago v zakonu ali v osebni privolitvi posameznika. Po drugem odstavku istega člena se z globo od 830 do 2.080 EUR kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost.