TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v tistem delu I. točke izreka, ki se nanaša na določitev pogoja plačila varščine za odlog izvršbe, in III. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Tretji so v obravnavanem primeru enotni sosporniki, saj je zoper njih mogoče izdati le enako odločitev. Po naravi stvari namreč ni mogoče odložiti izvršbe na sporno nepremičnino le za nekatere od tretjih, za preostale pa ne, sicer odlog izvršbe v razmerju le do nekaterih tretjih ne bi imel dejanskega učinka, t.j. taka odločba ne bi bila izvršljiva. Zato je sodišče prve stopnje tudi za plačila varščine oproščene pritožnike odlog izvršbe pravilno pogojevalo s plačilom varščine s strani preostalih tretjih.

Plačilo varščine kot pogoj za odlog izvršbe na predlog tretjih ni nesorazmeren ukrep v primerih, ko tretji obstoj svoje pravice na predmetu izvršbe izkažejo le z verjetnostjo ter dodatno izkažejo verjeten nastanek nenadomestljive škode. Ne glede na to, da gre za razmerje med upnikom in tretjim, upnik namreč razpolaga tako s pravnomočnim in izvršljivim izvršilnim naslovom, kot pravnomočnim in izvršljivim sklepom o izvršbi na sporno nepremičnino, kar pomeni, da je njegov položaj v postopku po naravi stvari močnejši, odlog izvršbe pa ne glede na to, da je dovoljen na predlog tretjih, predstavlja zgolj izjemen zastoj v postopku. Drži, da je verjetnost nastanka nenadomestljive škode v razmerju do tretjih treba presojati mileje, o čemer se je že izrekla sodna praksa, vendar pa to ne velja, kolikor ne gre za ogrožanje eksistence tretjih, tudi za pogoj plačila varščine. Glede na (z gotovostjo) izkazano močnejšo pravico upnika že pojmovno zaradi določitve plačila varščine ne more priti do posega v enako varstvo pravic.

Pravici do sodnega varstva in do pravnega sredstva nista absolutni pravici, saj lahko zakon določi način njunega uresničevanja, kar je v konkretnem primeru določitev varščine kot pogoj za odlog izvršbe. Ob tem ni predviden pogoj, da je način uresničevanja pravic za stranke ugoden, netežaven. Določitev načina uresničevanja pravice ne pomeni posega v pravico, temveč je potrebno zgolj, da je način uresničevanja razumen ter da sta nasprotujoči si pravici v pravičnem ravnovesju, kar pa je v danem primeru oziroma v obravnavani zakonski ureditvi izpolnjeno.