TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. točke prvega odstavka 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/2000) se zavrne. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 932/2002 z dne 17. 2. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 27/99 z dne 5. 12. 2001, z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-04-150/97 z dne 19. 11. 1998 in z odločbo Komisije Občine Kranj za izvedbo komasacijskega postopka št. 462-01/82-08 z dne 22. 5. 1992 se ne sprejme.

Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-146/98 z dne 24. 6. 1998 povedalo, da je upravni spor praviloma spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta. Spor polne jurisdikcije je predviden kot izjema, kadar so zanj izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Pobudnica ne zatrjuje, da bi v njenem primeru bili ti pogoji izpolnjeni. Zgolj pavšalno zatrjevanje pobudnice, da bi v primerih iz izpodbijane zakonske določbe sodišča morala obvezno odločati v sporu polne jurisdikcije, ne zadošča za utemeljitev zatrjevanega neskladja 3. točke prvega odstavka 61. člena Zakona o upravnem sporu z Ustavo. Upravnemu sodišču, ki je s spremembo Zakona o kmetijskih zemljiščih pojasnilo, zakaj upravni organ ob ponovnem odločanju o razdelitvi komasiranih zemljišč, ni bil več vezan na predhodno soglasje udeležencev komasacije o prevzemu zemljišč, ni mogoče očitati da ni odgovorilo na ugovor pritožnice o neskladju odločitve upravnega organa prve stopnje z leta 1987 izdano sodbo Vrhovnega sodišča. Glede na to tudi ni mogoče s sklicevanjem na to sodbo utemeljiti očitka o kršitvi 33. člena Ustave. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče ne preizkuša navedb, ki pomenijo nestrinjanje z materialnopravno odločitvijo upravnih organov.