TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Dedinja A. M. sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Zapuščinsko sodišče ne more samo odločati o utemeljenosti izločitvenega zahtevka. Po 212. členu ZD namreč sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo: če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, oz. če je med dediči spor zaradi zahteve zapustnikovih potomcev, ki so živeli z njim v skupnosti, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tak spor se torej lahko rešuje zgolj v pravdnem postopku.

Na pravdo napotena stranka pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni vezana na dikcijo napotitvenega sklepa. Sama mora formulirati tožbo tako, da zahteva ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, ki temelji na tistem dejstvu, ki je bilo v postopku, iz katerega je napotena na pravdo, sporno. Oblika pravnega varstva, to je zahtevka in tožbene podlage, je tako prepuščena na pravdo napoteni stranki. To pa končno pomeni, da lahko na pravdo napoteni dedič v tožbi uveljavlja tudi dejstva, ki jih ni navedel v izločitvenem zahtevku, ki ga je uveljavljal v zapuščinskem postopku. Zato v fazi, ko zapuščinsko sodišče zaradi spora med dediči o obsegu zapuščine, enega od njih napoti na pravdo, tudi ni mogoče govoriti o nesklepčnosti takšnega (izločitvenega) zahtevka. O morebitni nesklepčnosti bo mogoče govoriti šele, ko bo napotena dedinja vložila tožbo.