TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako:

− da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se poleg terjatve iz I. točke izreka ugotovi še obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke za plačilo glavnice v višini 20.779,85 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.779,85 EUR od 9. 5. 2011 do 2. 4. 2012 v višini 1.710,62 EUR, ter da je tožena stranka poleg zneska iz II. točke izreka dolžna plačati tožeči stranki še znesek 12.144,85 EUR do 11. 12. 2016, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 12. 12. 2016 dalje do plačila;

− da se odločitev o stroških v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 2.114,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.;

− da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 148,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 2.761,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova zadržanih kupnin s strani končnih kupcev, preuranjen. Zgolj dejstvo, da končni kupci, na katere se nanaša tožnikov zahtevek, utemeljeno zadržujejo kupnine, ni dovolj. Tožnik nima prav, da že samo zadržanje kupnin s strani kupcev predstavlja znižanje kupnine v izvensodnem postopku, saj gre za dve različni stvari. Ker tožnik v obravnavani zadevi ni trdil in ni dokazal, da so ti končni kupci bodisi že s tožbo dosegli odpravo napak ali znižanje kupnine, bodisi se je tožnik o tem z njimi sam dogovoril, je pravilna odločitev nižjih sodišč, da je njegov tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.

Nepravilen je zaključek nižjih sodišč, da je tožnik zamudil enoletni prekluzivni rok po 480. členu OZ. Sodišči sta za začetek teka roka namreč zmotno šteli dan, ko sta končna kupca v letu 2007 vložila tožbo, saj tožnik takrat še ni mogel vedeti, ali je bil njun odklon prevzema stanovanja upravičen in mu posledično še ni bila znana škoda. Zato je enoletni prekluzivni rok začel teči šele, ko je sodišče druge stopnje s sodbo z dne 23. 3. 2011 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje oziroma ko je bila ta sodba vročena tožniku. Glede na to, da je tožnik v obravnavani zadevi tožbo vložil 23. 9. 2011 (torej v manj kot leto dni po izdaji sodbe sodišča druge stopnje), jo je vložil pravočasno.