TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina v znesku „4.287,54 EUR“ nadomesti z odškodnino v znesku „3.587,54 EUR“.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 142,83 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je bil poškodovan na delovnem mestu pri opravljanju svojih delovnih nalog pri delodajalcu, v zdravstvenem domu, ko je kot zdravstveni tehnik v ambulanti splošne medicine pri odpiranju kartotečnega predala ta padel skupaj s kartotekami tožniku na nogo in jo poškodoval.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si tožnik napačno razlaga vsebino načela individualizacije, ki se uporablja pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo. Načelo individualizacije se tako ne uresničuje na ta način, da bi sodišče zaradi tega načela moralo znatneje upoštevati izpovedbo oškodovanca v sami dokazni oceni. Načelo individualizacije od sodišča terja, da upošteva okoliščine konkretnega primera. Teh ne ugotovi le z golo izpovedbo oškodovanca samega, ampak v bistvenem s pomočjo strokovnega znanja izvedenca. Izvedenec pa upošteva tudi to, kar izpove sam oškodovanec. Z izvedenskim mnenjem je obseg individualnih poškodb strokovno objektiviziran, kar pa ne gre zamenjevati z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je konkretne poškodbe objektiviziralo s strokovno pomočjo izvedenke, je tako pravilno.