TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-12016/2013-6 z dne 1. 10. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 22% DDV, kar skupaj znaša 427,00 EUR, v roku 15 dni, od poteka tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ob upoštevanju tretjega odstavka 87. člena ZTuj-2 je pritožba v zadevah izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje v RS dovoljena le v primerih, če tujec uveljavlja svojo pravico do izdaje dovoljenja po 38., 39., 41., 42., 44., 47. in 48. členu tega zakona, za kar pa v obravnavanem primeru, v katerem se prošnja tožnikovega delodajalca opira na določila 36. člena ZTuj-2, ne gre. Glede na to je izpodbijana odločba nedvomno dokončni upravni akt, zoper katerega je dopustno sodno varstvo v upravnem sporu.

Izpodbijana odločba ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonita ali ne, saj nima vsebinske obrazložitve, ki bi obsegala ugotovljeno dejansko stanje glede vseh za odločitev relevantnih dejstev in okoliščin v okviru, ki ga vsebinsko opredeljujejo določila 5. alineje prvega odstavka 55. člena ter prvega in drugega odstavka 37. člena ZTuj-2.

Ko je sprejeta pravnomočna odločitev sodišča o tožbi, ni več potrebe po začasnem preprečevanju posledic (ki naj bi se dokončno odvrnile s pravnomočno odločitvijo o tožbi). Tudi v konkretnem primeru tako ni (več) izkazana procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je sodišče s pravnomočno sodbo v I. točki izreka tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, pri čemer pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zato je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.