TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pri presoji, ali gre za enotno ali dve samostojni storitvi, je toženka pravilno izhajala iz sodne prakse SEU, po kateri je treba, kadar transakcija obsega skupek elementov in dejanj, upoštevati vse okoliščine, v katerih se opravi zadevna transakcija, da bi se ugotovilo, ali gre za dve ali več samostojnih storitev ali pa gre za enotno storitev. Pri tem je treba vsako storitev praviloma šteti za ločeno in neodvisno storitev, kot izhaja iz člena 1(2) drugi pododstavek Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. Vendar se kot izjema od tega splošnega pravila transakcija, ki z gospodarskega vidika obsega eno samo storitev, ne sme umetno razdeliti, da se ni bi izkrivilo delovanja sistema DDV. Zato gre za enotno storitev, kadar je več elementov ali dejanj, ki jih davčni zavezanec opravi za svojo stranko, tako tesno povezanih, da objektivno sestavljajo eno samo nedeljivo gospodarsko storitev, katere razdelitev bi bila umetna. Od načela samostojnosti vsake storitve je po sodni praksi SEU treba odstopiti tudi v primeru, kadar je storitev zgolj nesamostojna pomožna storitev glavne storitve. Storitev je treba šteti za pomožno, če za stranke ni cilj, temveč sredstvo, da lahko uporabljajo glavno storitev izvajalca storitev pod (naj)boljšimi pogoji. Prvo merilo, ki ga mora pri presoji upoštevati sodišče, je glede na navedeno neobstoj samostojnega namena storitve z vidika povprečnega potrošnika. Drugo merilo, ki je v resnici indic prvega, pa se nanaša na upoštevanje vrednosti vsake od storitev, ki sestavljajo transakcijo, pri čemer je ena minimalna ali celo zanemarljiva v primerjavi z drugo.