TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbe.

V zvezi s toženčevim ugovorom zastaranja terjatve je sodišče prve stopnje na podlagi določb 202. člena ZDR-1 in 364. člena OZ pravilno ugotovilo, da je s sprejemom ponudbe tožene stranke za obročno plačilo dolga toženec dolg iz naslova vračila stroškov izobraževanja pripoznal, zato je bilo zastaranje pretrgano, in tako v času vložitve tožbe 5-letni zastaralni rok še ni potekel.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določilo 8. člena pogodbe o izobraževanju, da je toženec po tem, ko pogodba o izobraževanju prenehala veljati, dolžan tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja. Pravilno je uporabilo določbe OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve in ugotovilo, da je zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju zaradi toženčeve neizpolnitve v 8. členu pogodbe podan temelj za povrnitev stroškov izobraževanja. To določilo je namreč skladno s skupnim namenom strank tolmačilo tako, da je toženec dolžan povrniti stroške izobraževanja, če zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (katerih glavna je prav dokončanje izobraževanja) pogodba skladno z voljo tožeče stranke preneha veljati. Ta je svojo voljo, da pogodba preneha veljati, izrazila z zavrnitvijo podaljšanja te pogodbe, s pozivi k povrnitvi stroškov, nastalih na njeni podlagi, ter z dogovarjanjem s tožencem, da bo nastale stroške poravnal obročno. Tudi iz ravnanja toženca samega izhaja, da je vseskozi (do vložitve odgovora na tožbo) štel, da je pogodba o izobraževanju zaradi njegove izpolnitve prenehala ter da je dolžan tožeči stranki povrniti stroške nedokončanega izobraževanja. Glede na to, da pogodbe, ki je že prenehala veljati, ni mogoče odpovedati, bi bila zahteva po izrecni odpovedi pogodbe kot predpostavke za terjanje vračila stroškov nerazumna in v nasprotju s temeljnimi načeli OZ: vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in prepovedi povzročanja škode ter predvsem načela izpolnitve obveznosti, po katerem so udeleženci obligacijskih razmerij dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, ta pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev ali na podlagi zakona.