Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku ni v neskladju z Ustavo v delu, po katerem se izračuna odvetniška nagrada za namen povrnitve potrebnih pravdnih stroškov nasprotni stranki v sporih majhne vrednosti

1451. Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku ni v neskladju z Ustavo v delu, po katerem se izračuna odvetniška nagrada za namen povrnitve potrebnih pravdnih stroškov nasprotni stranki v sporih majhne vrednosti

Številka: U-I-180/17-14, U-I-415/18-9, U-I-482/18-8, 
               U-I-4/19-10, U-I-162/19-8

Datum: 4. 6. 2020

Ustavno sodišče je v postopkih za oceno ustavnosti, začetih z zahtevami Okrajnega sodišča v Mariboru, na seji 4. junija 2020

Drugi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) ni v neskladju z Ustavo v delu, po katerem se izračuna odvetniška nagrada za namen povrnitve potrebnih pravdnih stroškov nasprotni stranki v sporih majhne vrednosti.

Predlagatelj je vložil pet po vsebini enakih zahtev za oceno ustavnosti 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbami Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15 in nasl. ? v nadaljevanju OT), z eno od njih pa izpodbija tudi 158. člen ZPP. Pojasnjuje, da je v pravdnih zadevah, v katerih je izdal sklep o ustavitvi postopka odločanja o glavni stvari (zaradi umika tožbe) oziroma sodbo na podlagi pripoznave, naletel na primere, ko mora na podlagi navedenih zakonskih določb tožencu naložiti v plačilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini, ki so po njegovem mnenju nesorazmerni z višino tožbenega zahtevka.

Predlagatelj meni, da je ureditev 154. in 155. (ter 158.) člena ZPP v zvezi z določbami OT v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, če je treba tožniku v sporu majhne vrednosti priznati stroške postopka, ki so nesorazmerni s tožbenim zahtevkom. Vse metode razlage (jezikovna, namenska in zgodovinska) izpodbijanih določb naj bi vodile k sklepu, da mora sodišče v zadevah, ki pomenijo sprožilne primere za te zahteve in v katerih znaša vrednost spornega predmeta oziroma uveljavljana terjatev 40,00 EUR (v eni zadevi pa celo samo 3,73 EUR), toženec tožniku – upoštevaje veljavno OT – povrniti med približno 250,00 EUR in 300,00 EUR potrebnih stroškov postopka (za opomin pred tožbo, tožbo ter materialne stroške, v določenih primerih pa še za umik tožbe, vse povečano za DDV; pri tem naj bi strošek sodnih taks predstavljal zanemarljivi del vseh potrebnih stroškov, in sicer 18,00 EUR). Drugi odstavek 155. člena ZPP, v skladu s katerim se v primeru, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, taki stroški odmerijo po tarifi, naj bi glede na navedeno v sporih izjemno majhne vrednosti nesorazmerno privilegiral tožnika. Toženec naj bi mu namreč moral povrniti pravdne stroške v večkratniku zneska glavnega zahtevka, čeprav naj bi tega izpolnil takoj po prejemu tožbe oziroma naj bi tega izrecno pripoznal v odgovoru na tožbo ali konkludentno z njegovo nevložitvijo (453.a člen ZPP). Predlagatelj je prepričan, da tak (sicer primeren in potreben) poseg v toženčevo pravico do zasebne lastnine ni sorazmeren z vrednostjo zasledovanega cilja, tj. s koristmi, ki naj bi zaradi tega nastale tožniku. Zaradi takšne nesorazmerne odmere potrebnih pravdnih stroškov glede na vrednost spora naj bi izpodbijane določbe ZPP v primerih, kot so sprožilni, dobile kaznovalno funkcijo. Predlagatelj opozarja, da evropski predpisi vsebujejo za takšne položaje rešitev, ki upošteva načelo sorazmernosti. Sodišče naj bi lahko skladno s 16. členom Uredbe (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (UL L 199, 31. 7. 2007 – v nadaljevanju Uredba) v evropskem sporu majhne vrednosti odločilo, da stranki, ki v pravdi uspe, ne prisodi povračila vseh njenih stroškov, če so ti neupravičeni ali nesorazmerni z zahtevkom.

Ustavno sodišče je poslalo zahtevo št. U-I-180/17 Državnemu zboru v odgovor. Ker so predlagateljeve zahteve št. U-I-415/18, št. U-I-482/18, št. U-I-4/19 in št. U-I-162/19po vsebini enake kot njegova prva zahteva, Ustavno sodišče teh zahtev Državnemu zboru ni pošiljalo v odgovor, ker je že imel možnost odgovoriti na zatrjevano neskladnost izpodbijane ureditve. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril, mnenje o njej pa je poslala Vlada. Ta meni, da spori majhne vrednosti predstavljajo relativno ozek segment postopkov, zaradi katerih ne gre spreminjati temeljnega pravila o povračilu stroškov; poleg tega naj za to ne bi bilo utemeljenih razlogov. Kljub poenostavitvi procesnih pravil v teh postopkih naj bi bila upnikom terjatev majhnih vrednosti ohranjena temeljna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, katere uveljavljanje naj bi bilo neločljivo povezano z nastankom stroškov (sodnih taks, zastopanja idr.). Temeljno pravilo o povračilu stroškov postopka po uspehu (prvi odstavek 154. člena ZPP) naj bi bilo v zakonu omiljeno z več nadaljnjimi pravili, ki ščitijo v pravdi neuspešno stranko pred povračilom nepotrebnih stroškov ter stroškov, ki jih je zakrivila nasprotna stranka. Med temi naj bi bilo tudi v prvem odstavku 155. člena ZPP določeno pravilo o priznanju za pravdo (objektivno) potrebnih stroškov. To pravilo naj bi sodišču omogočalo nujno potreben in hkrati še dopusten prostor za presojo višine stroškov, ki so stranki dejansko nastali z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva. Bistveno spreminjanje obstoječega pravila na način, da tožeča stranka tudi ob popolnem uspehu v pravdi lahko pričakuje utesnitev za pravdo očitno potrebnih stroškov zgolj na podlagi ocene sodišča o njihovem nesorazmerju z višino terjatve, naj bi neutemeljeno poseglo v tožnikovi pravici do sodnega varstva in do zasebne lastnine. Temeljno pravilo o povračilu stroškov postopka naj bi bilo namreč pomembno že v fazi odločanja posameznika o tem, ali naj sploh uveljavlja sodno varstvo.