TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Višine odškodnin ne gre primerjati le z nominalno prisojenimi zneski in ne glede na to, kdaj je bila sodba na prvi stopnji (ko je bila odškodnina odmerjena) izdana. To velja zlasti za starejše odločbe, ko je bila inflacija višja, in so se zato tudi povprečne plače (ki jih kot merilo ekonomske zmožnosti družbe ponuja tudi tožena stranka) pogosteje in izrazito spreminjale. Zato je treba pred primerjanjem ugotoviti, kdaj je bila prvostopenjska sodba v primerljivem primeru izdana in kakšna je bila tedaj povprečna neto plača. Šele tako dobljeni skupni imenovalec dovoljuje primerjavo v skladu z 2.

odstavkom 200. člena ZOR.

Nadaljnje pomembno merilo za pravno odločilno primerjavo je dejstvo, da se odškodnina za negmotno škodo sestoji iz več postavk, ki so praviloma v določenem razmerju s celotno odškodnino, pa tudi med seboj. Res je sicer, da večje škode praviloma zahtevajo večjo odškodnino za vse odškodninske postavke. Vendar načelo individualizacije posameznega škodnega dogodka in posameznega oškodovanca, iz 1. odstavka 200. člena ZOR, včasih zahteva dugačno razmerje.

Odškodnina za strah je najbolj "samostojna" in včasih povsem neodvisna od končno nastale druge negmotne škode.