TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se:

– izpodbijana delna sodba, popravljena s popravnim sklepom, opr. št. IV Pd 2298/2013 z dne 9. 3. 2015, spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati bruto razliko plače za obdobje od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2008 med 18. in 19. plačnim razredom, od tega bruto zneska odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. v mesecu za pretekli mesec, vse v roku osem dni po izvršbo.“ ter

– izpodbijani sklep spremeni v 2. točki izreka tako, da se glasi:

„Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijana delna sodba, popravljena s popravnim sklepom, opr. št. IV Pd 2298/2013 z dne 9. 3. 2015, in sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Delavcem daje pravico, da zahtevajo plačilo za delo, ki ga dejansko opravljajo, določba 42. člena ZDR. To velja za vse delavce, tudi za tiste, ki delajo v javnem sektorju in se zanje uporabljajo določbe ZSPJS. Druge pravne podlage javnim uslužbencem ne daje niti ZSPJS niti kak drug zakon. Za tožnika ne veljajo ista pravna pravila kot za javnega uslužbenca, ki je razporejen na delovno mesto v skladu z veljavnimi predpisi. Iz tega razloga določbe ZSPJS o premestitvi in napredovanjih zanj ne pridejo v poštev. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja. Če je ta plača enaka ali nižja kot plača, ki jo prejema na delovnem mestu, na katerega je formalno razporejen, do razlike v plači pač ni upravičen.