TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Edina dedinja po svojih starših (starih starših A. A. in tožnice) je bila njuna hči B. B., ki je postala lastnica vrnjenega premoženja že na dan pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena ZDen). Dne 30. 9. 2013 je podala dedno izjavo, ki se je štela za izjavo o odstopu njenega dednega deleža (celotne dediščine) njenima otrokoma (A. A. in tožnici), vsakemu do polovice (drugi odstavek 136. člena ZD), saj je izjavila, da se odpoveduje dedovanju po pokojnih starših in da prepušča dedni delež (dediščino) sinu A. A. in hčerki (tožnici), in sicer vsakemu do polovice. Ta izjava je bila nepreklicna (prvi odstavek 138. člena ZD) in je veljala za celotno materino premoženje, katerega dedinja bi bila po njenih starših (prim. II Ips 17/2020), razveljavitve te dedne izjave pa mati ni zahtevala (drugi odstavek 138. člena ZD). To pomeni, da je bila delitev dediščine med A. A. in tožnico (za vsakega do polovice) izvršena že na podlagi te dedne izjave njune matere ter sta A. A. in tožnica že tedaj postala solastnika denacionaliziranega premoženja, vsak do polovice (prim. tudi podoben položaj po četrtem odstavku 146. člena ZD). Poseben dogovor o delitvi dediščine med A. A. in tožnico (da postaneta solastnika vsak do polovice) zato sploh ni bil potreben.

Ob določilu oporoke, da zapustnik zapušča (vse) svoje premoženje toženki, se prvemu sodišču v tej pravdi ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, katero (svoje) premoženje je oporočitelj zapustil toženki.