TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik v davčnem postopku ni uspel dokazati, da so obstojala pravno poslovna razmerja med strankami tega postopka, na podlagi katerih bi lahko davčni organ ugotavljal plačilne instrumente dolžniško upniških razmerij in posledično asignacijska pooblastilna nakazila, ki so bila izvršena na podlagi predloženih asignacij. Asignacija namreč ni pogodba, ampak nakazilo in jo sestavlja dvoje enostranskih obveznosti.

Čeprav podpis asignatarja ni zakonsko obvezen, je po presoji sodišča glede na to, da iz samih predloženih asignacij niso razvidna pravno poslovno razmerja (pravni posli na podlagi katerih se asignacija izvaja), v tem primeru potreben podpis vseh treh udeležencev asignacije. Asignacijska nakazila so bila namreč izvedena že v letu 2012, sporni račun pa je bil izdan šele v letu 2013. Navedena okoliščina je pomembna tudi zato, ker tožnik šele v tožbi uveljavlja povsem novo dejstvo, da gre pri asignaciji za dva pravna posla, to je za tako imenovano „nakazilo na kredit“, s katerim je tožnik kreditiral davčno dolžnico in za konsignacijsko razmerje med tožnikom in davčno dolžnico.