TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Mesto direktorja gledališča ni uradniška funkcija v državnem organu, nad katero bi organ izvršilne veje oblasti lahko izvajal politično diskrecijo v smislu 3. člena ZUS-1. To pomeni, da tožena stranka nima prav, ko navaja, da se ZUP uporablja samo „smiselno“ na podlagi 4. člena ZUP; zgolj smiselna uporaba pravil ZUP velja za postopke imenovanj direktorjev zavodov (muzejev) na področju kulturnih dejavnosti, kjer minister pri izbiri uporablja določeno diskrecijo oziroma ima zaznavno široko polje proste presoje, ne pa pri razrešitvah, kjer takšnega polja proste presoje nima. Izpodbijani akt je torej upravni akt in tožena stranka je vezana na pravila ZUP.

Šele določba, ki ureja strokovni svet zavoda na področju kulturnih dejavnosti, daje sodišču podlago za izpeljavo interpretacije, da je zakonodajalec vendarle drugače uredil pristojnost za razrešitev ravnatelja v ZUJIK, kot je to določeno v ZZ.

Z vidika načela skrbnosti ravnanja z javnimi sredstvi in vestnim gospodarjenjem z javnimi sredstvi ima lahko tožena stranka politiko t.i. ničelne tolerance. Četudi morda niso nastale nobene škodljive posledice zavodu v materialnem smislu zaradi uporabe službenega vozila v zasebne namene in zaradi določenih nakupov v zasebne namene s službeno kartico, navedena ravnanja, ki niso bila enkratna, ampak so trajala v določenem časovnem obdobju, pri čemer tožnik kot ravnatelj zavoda ni predhodno poskrbel za to, da bi zavod uredil uporabo službenih kartic in službenega avtomobila v splošnem aktu zavoda, pomenijo nevestno oziroma neskrbno ravnanje z javnimi sredstvi. Ničelna stopnja tolerance na tem področju ni nezakonita.