TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.799,21 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Določba četrtega odstavka 243. člena OZ, ki predstavlja eno od načel odškodninskega prava, oškodovancu nalaga dolžnost zmanjševanja škode z vsemi razumnimi ukrepi, sicer lahko povzročitelj škode zahteva zmanjšanje odškodnine. Vendar pa to ne pomeni, da povzročitelj škode nima v zvezi z že nastalo ali s še vedno nastajajočo škodo nobenih obveznosti. K njenemu zmanjševanju ali k preprečevanju nadaljnje škode ga zavezuje že splošna prepoved povzročanja škode (10. člen OZ) in prav na tej podlagi (ne na podlagi 243. člena OZ) je povzročitelj škode primarno zavezan ravno k odpravi vzroka za nastajanje škode, v kolikor je to (še) v njegovi moči.

Od oškodovanca se nikoli ne zahtevajo nesorazmerni napori in dodatni stroški. Zlasti pomembna pa je tudi okoliščina, ali je še vedno v moči povzročitelja škode, da sam odpravi vzrok za nastanek škode. To sicer ne pomeni, da bo v primeru, ko bo odprava škodnega vzroka (tudi) v sferi povzročitelja škode, oškodovanec vedno brez nadaljnjega oproščen svoje dolžnosti zmanjševanja oziroma preprečevanja škode. Ni namreč mogoče izključiti situacije, ko bi taka dolžnost za oškodovanca predstavljala neprimerno manjše breme kot za povzročitelja škode.

Toženka je imela na voljo ukrep, ki je po oceni revizijskega sodišča bistveno enostavnejši in zagotovo manj obremenjujoč od položitve varščine: zahtevo carinskemu organu, naj tožnici izroči sporno blago še pred koncem pravde v zvezi s kršitvijo patenta.